Kontakt: ukk@mska.net

Karate v silobranu

Sledeči sestavek je prirejen prevod iz nemščine: dr. Rudolf Jakhel „Športni karate v silobranu“ v brošuri Moderni športni karate kot univerzitetni šport: 1971-1996, Tehniška univerza Aachen, 1996, ponatisnjen v brošuri 40 let modernega športnega karateja: 1971-2011, MSKA e.V., Aachen, str. 27-32.

Posebna koristnost karate športa

Z največjo stopnjo zanesljivosti lahko ugotavljamo, da praktično nihče ne začne gojiti karate šport z namenom, da bi se tekmovalno uveljavil v športnem borjenju. To so pokazale dosedanje več kot tridesetletne izkušnje s karatejem v Sloveniji. Isto spoznanje je potrdila tudi nedavno zaključena raziskava na Fakulteti za šport.

Na športno karate borbo gledajo začetniki in začetnice, pa tudi opazovalci od strani, praviloma s precejšnjim nerazumevanjem in dvomom. Skoraj vsi brez izjeme si pač želijo pridobiti predvsem tako borilno usposobljenost, ki bi jim omogočila uspešno obrambo, če bi jih kdo kdaj zares fizično ogrožal. Tako jih tudi v športnem karateju zanima predvsem, če ne samo to, ali se lahko z borilnimi tehnikami, namenjenimi za športno borbo, učinkovito opravi z napadalcem ali vsiljivcem.

Podrobnejši razmislek o tem vprašanju pa prinese za vse prijetno presenečenje. Izkaže se namreč, da predstavlja prav športna oblika borilnega usposabljanja za večino gojiteljev in gojiteljic najustreznejšo in najbolj vsestransko pripravo na samoobrambo. Poglavja:

  1. Najprej razjasni sam sebi, kaj pričakuješ
  2. Borilna usposobljenost je kulturna dobrina
  3. Pomen psihične moči
  4. Izbor ustrezne borilne discipline
  5. Primernost situacijsko usmerjenega treninga
  6. Primernost športno usmerjenega treninga
  7. Borilni trening s ščitniki: prednosti in slabosti
  8. Dilema: “mehka” ali “trda” borilna disciplina
  9. Borilna razdalja določa način borbe
  10. Obramba proti hladnemu orožju in priročnim sredstvom

dhknie-cut_Daniela

V športni borbi prepovedani udarci so seveda zelo uporabni v silobranu, kot kaže ta primer.

1. Najprej razjasni sam sebi, kaj pričakuješ

Izkušeni trenerji dobro vedo, po kaj prihaja mladina – včasih tudi tista ne več čisto mlada – h karateju. Ker je to BORILNI ŠPORT, je osnovni motiv očiten: vsakdo, ki se nam pridruži, se želi naučiti golorokega borjenja. In prav to omogoča in ponuja moderni športni karate. Če temu ne bi bilo tako, če torej v karateju ne bi bil prvobitni cilj borilna usposobljenost (nekateri karate stili namreč svojo borilno usmerjenost predstavljajo javnosti skorajda le kot nek neizbežni stranski učinek), kakšen smisel bi potem sploh imel trening karateja kot borilnega športa?

A ta želja po borilnem znanju je praviloma precej nejasna. Večina se jih je ne upa priznati ne po tihem, še manj pa na glas priznati. Posebej intelektualna, srednješolska in študentska mladina ima pri tem precejšnje zadržke. Večina se jih skorajda sramuje, da sami pri sebi gojijo to tiho – v mnogih primerih pa zato nič manj gorečo – željo. Pač v svoji socialni okolici ne želijo veljati za pretepaško naravnane, agresivne primitivce. Tako ni čudno, da se mnogi zatekajo k najrazličnejšim lepo in plemenito zvenečim izgovorom, kaj naj bi jih zares pričakovali od treninga borilnega športa. Naj nekatera najbolj pogosto navedena osnovna pričakovanja navedemo:

  • da bi bolje obvladali svojo gibalno koordinacijo
  • da bi se naučili večje samokontrole
  • da bi gojili šport s poudarjenimi duhovnimi vrednotami
  • da bi tako povezali duh s telesom
  • da bi lahko našli svojo “sredino” (japonsko: „hara“)
  • da bi shujšali
  • da bi postali močnejši in/ali izdržljivejši
  • da bi bi jim bilo “full cool”
  • da bi bili v dobri družbi …

Takih olepšav in ovinkarjenj, ki naj prikrije dejanski, prvobitni razlog, zakaj se kdo pridruži karate športu, je seveda še kar nekaj. No, že na prvem treningu modernega športnega karateja pride do razčiščenja pojmov, kar prinese udeležencem olajšanje.

2. Borilna usposobljenost je kulturna dobrina

Končno slišijo jasno besedo o tem, kaj je v karate športu prvobitni smisel, cilj in predmet treninga: goloroko borjenje z rokami in nogami. Vsa drugačna pričakovanja so sicer utemeljena, a so drugotnega pomena. Večina se jih uresničuje kar sama po sebi – kot neizbežni učinek borilno usmerjenega treninga.

Tako se pri nas začetniki takoj prvi trening razbremenijo neke vrste slabe vesti vsled želje po učenju „pretepanja“. Skozi razlago dojamejo, da ni nobena sramota, če znaš dobro udariti, tudi tako, da nekoga zares onesposobiš. Glede na ev. resnost ogroženosti se namreč včasih le tako lahko prepreči nadaljni protipravni napad. Hkrati pa tudi dojamejo, da jim le načrten športni trening daje takšno borilno sposobnost, ko lahko učinkovito udarijo a hkrati moč svojih udarcev zavestno kontrolirajo in jih prilagodijo stopnji ev. ogroženosti.

Tisti, ki borilno veščost iz kakršnihkoli „višjih“ razlogov zavrača, je sam potencialna žrtev protipravnega nasilja. Obvladanje borilne veščine preprečuje in celo odvrača prestopnike od nasilniškega vedenja. Statistično je ugotovljeno, da se borilno usposobljene osebe bistveno manjkrat izpostavljene fizični ogroženosti, še dosti manjkrat pa tudi postanejo žrtve protipravnih nasilnih dejanj, kot pa osebe, ki se ne znajo fizično braniti.

Borilne veščine, posebej tiste, ki jih gojimo v športni obliki, spadajo med dragocene kulturne dobrine, prisotne v življenju ljudi skozi vso zgodovino. Tudi in posebej še danes, ob vsem naraščajočem nasilju na ulicah, v šolah, diskotekah in na drugih javnih mestih, je borilna usposobljenost posameznikov eden najučinkovitejših in družbo najmanj obremenjujočih varnostnih ukrepov. Pametno in koristno je – tudi iz drugih, ne samo iz varnostnih vidikov – redno in sistematično trenirati katerega od borilnih športov ter se kar se da dobro borilno usposobiti. To je vsestransko pozitivno tako z vidika posameznika kot z vidika družbe.

3. Pomen psihične moči

Deviantni nasilniki nimajo zadržkov do tega, da bodo morda svojo žrtve fizično poškodovali, praviloma pa tudi ne strahu pred lastnimi poškodbami. Kdor takih zadržkov in strahu ne pozna – ali se tega ni naučil kontrolirati skozi trening – je v fizičnih spopadih praviloma psihično močnejši. In za to v fizičnem obračunu tudi gre.

O izidu nekega fizičnega spopada, bodi to v športni borbi ali v dejanskem spopadu – pri čemer predpostavljamo, da sta nasprotnika vsaj približno enakovredno usposobljena – odloča v prvi vrsti notranja, psihična moč, stopnja samozavesti. In ta se da namensko najbolje ojačati skozi načrtni, v športno borbo usmerjeni trening.

4. Izbor ustrezne borilne discipline

Gre za to, da je treba intelektualni mladini omogočiti tak trening, ki je kar se da premišljeno prepleten s preizkusi v kontroliranih (torej varnih) konfliktnih simulacijah. Tako se lahko vsakdo postopoma – a zanesljivo – prilagodi negotovostim in rizikom fizičnih spopadov in na vsaki stopnji napredovanja preizkusi doseženo raven svoje fizične in psihične borilne usposobljenosti. Z nabiranjem praktičnih izkušenj, ki se odražajo tudi v sestavi vsebine in zahtevnosti treningov, tako postopoma raste in se razvija posameznikova borilna spretnost in fizična pripravljenost. Hkrati s tem pa se veča tudi njegova ali njena notranja, to je psihična moč in pripravljenost na športna, pa tudi na ev. dejanska fizična obračunavanja.

5. Primernost situacijsko usmerjenega treninga

Kdor se odloča za katero od variant “resničnostnega” situacijskega borilnega treninga z dejanskimi učinki (udarci) – take ponudbe so v javnosti prisotne pod različnimi imeni – se mora zavedati njegove visoke rizičnosti. Naj omenimo le najbolj kritično zadevo. Vsi, ki imajo glavo za delo in ne za nakovalo, dobro vedo, kako občutljivi so naši možgani na udarce: ob vsakem močnejšem udarcu v glavo odmre na milijone sivih celic, ki se nikoli več ne obnovijo. Nekajdnevna izguba sposobnosti za učenje in pomnenje je najmanj, s čemer lahko pri tem računamo.

6. Prednosti športno usmerjenega treninga

Za večji del prebivalstva, najbolj pa za šolsko in študentsko mladino, je najprimernejša oblika samoobrambnega usposabljanja tista, kjer so v trenažni proces integrirane športne oblike preizkušanja. To so borilne situacije, premišljeno dozirane glede na stopnjo negotovosti, regulirane s pravili in upravljane s sodniki ali trenerji in vsebujejo tako minimalne možnosti poškodb. Na ta način se da bolje osredotočiti na opazovanje, kako reagiramo na menjavajoče se borilne situacije, kakšne tehnično-taktično vzorce uporabimo itd. Tudi se da tako mnogo bolje spoznavati in obvladati lastne zadržke in bojazni, ki so vezani na fizične konfrontacije, kontrolirano odreagirati lastne frustracije in agresivnosti ter v končnem izidu vse bolj in bolj jačati samozavest.

S tega vidika predstavlja karate športno-borilno usposabljanje eno najustreznejših priprav na ev. dejanske situacije silobrana. Pomisleki, da je karate športna tehnika vsled svoje specializiranosti in kontrole impakta (stik oz. vdor udarca v cilj) manj ali sploh neprimerna za samoobrambo, so popolnoma zgrešeni.

Tako napr. lahko visoke brce iz športnega repertoarja v samoobrambi – če sploh uporabimo takrat kakšne brce – pač namerimo nekoliko nižje v tiste vitalne točke, ki so sicer v športni borbi zaščitene. Ta prilagoditev se zgodi tako ali tako kar sama od sebe, brez kakšnega posebnega odločanja, posebej še, ker so nizke brce motorično manj zahtevne kot visoke. Mnoge druge karate tehnike – napr. udarci, rušenja, blokade – pa tako ali tako niso omejene le na športno uporabo.

To, da se v športnem treningu naučimo brce in udarce kontrolirati tako, da kljub največji možni uporabljeni moči svojih partnerjev ali športnih tekmecev (ki jih varujejo pravila) ne poškodujemo, je v primeru silobrana največja možna prednost. Intenzivnost samoobrambnih udarcev v silobranu mora biti namreč primerna intenzivnosti protipravnega napada, sicer prekoračimo silobran in postanemo sami protipravni napadalci. Vsak protipraven napad ni nujno napad na zdravje ali celo na življenje. V žaru samoobrambne akcije pa lahko svoje udarce ali brce kontrolira in napadu primerno dozira le dobro natrenirani športni borec ali borka.

7. Borilni trening s ščitniki: prednosti in slabosti

Preostane še pomislek, ali nismo bolje pripravljeni na samoobrambo, če že športni borilni trening vsebuje dejanske udarce s polnim zadetkom. Pri tem se, ko vemo, uporabljajo različno debeli ščitniki za roke in noge, za telo, pa tudi za glavo.

Jasno, da ima tak trening svojo posebno kvaliteto – udarce zares občutimo in je torej borba v tem oziru bolj realna. A pomislimo na to, da se človek, ki nosi neke debele obloge, drži in giblje nekoliko drugače kot takrat, ko jih nima. Tako mu potem v neki samoobrambni situaciji – ko seveda nima ščitnikov – motorični avtomatizmi, razviti skozi trening s ščitniki, ne delujejo več čisto prav in je zato borilno manj učinkovit.

A pomislimo še na važnejšo zadevo. Namreč, udarce na tkim. “kontaktnem treningu” ne le delimo, ampak nujno tudi dobivamo. Prednost tega je seveda, da razvijemo sposobnost sprejemanja udarcev, kar je v vsakem primeru dobro. Tako se namreč do neke mere „desenzibiliziramo“, to je, navadimo se nanje in zvišamo tolerančni prag za bolečino. A to je medicinsko mogoče reči le za udarce v telo, ki jih v športnem treningu do neke mere tako tudi uporabljamo. Udarci na polno v glavo – na treningu, v športni borbi ali pa v samoobrambi – pa so in ostanejo največji riziko za zdravje, kar smo zgoraj že navedli. V tem oziru je bistvena razlika med tem, ali udarjamo na treningu in v borbi hote na polno (ker tako zahteva določena borilna disciplina) ali pa udarjamo s polno močjo, a pri tem skrbno pazimo, da nasprotnika ne udarimo zares (kot v modernem športnem karateju).

 8. Dilema: „mehka“ ali „trda“ borilna disciplina

Tu je še dilema: ali „mehka“ ali raje „trda“ samoobramba. Z mehko tehniko mislimo na izmike, vzvode, mete, in morda še zaključne prijeme ali davljenja. S trdo tehniko mislimo na vse udarce in brce, kakršne uporabljamo v karateju. Glede na to dilemo zopet srečujemo vrsto splošno uveljavljenih nesporazumov.

Pomislimo napr., da je tako imenovana mehka tehnika v resnici enako “trda” kot zadetki z brco ali udarcem: take so napr. posledice močnih vzvodov (zlomi, zvini), davljenj in metov (na trdo podlago). Po drugi strani pa je trda tehnika z vidika motorike manj komplicirana (poteka v resnici mehko) in je s taktičnega vidika manj odvisna od reakcije naprotnika. V izvedbi je torej mnogo hitrejša od mehke tehnike in tako v dejanskem boju bolj uporabna. Tudi lahko imajo udarci in brce prav “mehak” učinek, če jih po potrebi tik pred zadetkom kontroliramo, kakor se učimo v modernem športnem karateju.

9. Borilna razdalja določa način borbe

Vprašanje v resnici ni “mehko ali trdo”, temveč na kateri razdalji poteka borilna akcija. Že pred 3000 leti – torej dolgo preden so se razvile danes po vsem svetu popularne azijatske borilne veščine, ki jih označujemo po angleško “martial arts” – so imeli stari Grki te zadeve že urejene zadeve. V svojem vseobsežnem golorokem dvobojevanju imenovanem “pakration” so razlikovali tri glavne vrste borilnih situacij:

  • ortomachia – borba z brcami in udarci (kot današnji karate)
  • ortopalkration – klinč borba (borba od blizu)
  • kilisis – borba na tleh (kjer so uprabljali tudi vzvode in davljenja).

Dandanes sta se v tem pogledu uveljavili dve glavni skupini borilnih športov;

  1. strikers: karate in sorodne discipline  za borbo na razdalji enega koraka do polklinča in klinča
  2. grapplers: judo in sorodne discipline za borbo v klinču in na tleh.

Običajne karate napade uporabljamo preden lahko nasprotnika zagrabimo. Ko smo enkrat tako daleč, imamo priložnost za karate klinč udarce ali pa za judo prijeme, ki jih lahko nadaljujemo tudi v borbi na tleh, kjer pa zopet pridejo v poštev kot najučinkovitejše orožje brce in udarci.

V modernem športnem karateju velja, da je med borbo najbolje obdržati se na nogah. Če že izgubimo ravnotežje, poskrbimo za to, da potegnemo tudi nasprotnika na tla in mu z zaporami preprečimo nadaljevanje borbe, ali po potrebi uporabimo klinč tehnike. Tako se v modernem športnem karateju pripravljamo tehnično in taktično na vse borilne faze oz. razdalje.

10. Obramba proti hladnemu orožju in priročnim sredstvom

Edino, kar športni karate trening očitno neposredno ne obsega, je obramba proti napadom s hladnim orožjem, orodjem (okinavski nunchakuji, saiji, tonfa, verige itd.), palicami, noži in predmeti kot so stoli, steklenice, deske, kamni ali karkoli drugega, kar se lahko pojavi pri roki za napad. Tovrstno obrambo treniramo v modernem športnem karateju le informativno in šele, ko gojenci in gojenke dosežejo zadosti visoko stopnjo borilne motorike.

Zanimanje za in potreba po tovrstni obrambni spretnosti sta na začetku precej velika. Na naših mednarodnih seminarjih in letnih taborih, ko povabimo tudi posamične vodilne specialiste za posamezne vrste samoobrambe, imajo udeleženci in udeleženke priliko naučiti se osnov obvladovanja posameznih vrst hladnega orožja in priročnih sredstev. To jim potem olajša učenje obrambe proti tovrstnim napadom. Izkušnje v športni borbi jim pomagajo  dojeti in osvojiti motorične posebnosti posamezne vrste obrambe mnogo hitreje, kot bi bilo to možno, če ne bi obvladali motoričnega vzorca športnega borjenja. Nekateri se kasneje tudi specializirajo za posamezne vidike samoobrambe, poleg ali namesto športnega karate treninga, posebej če jim ni mogoče udeleževati se športnih tekmovanj.

Nasplošno uplahne zanimanje po tem, ko je prva radovednost potešena in vsak lahko sam uvidi, da daje športni karate trening dejansko najprimernejšo, tako rekoč univerzalno motorično shemo, ki se da hitro prilagoditi vsem posebnim vidikom samoobrambe.