Razvoj karate športa

Pričujoči sestavek je revidiran prevod članka  “Fortentwicklung des Karatesports: Zwichen asiatischen Traditionen und europäischer Modernität”, objavljenega v jubilejni brošuri Karate skupine Športnega centra Tehniške univerze Aachen, Nemčija, z naslovom  40 JAHRE MODERNES SPORT-KARATE: 1971-2011  (40 let modernega športnega karateja: 1971-2011), Aachen, oktober 2011.

Pozor, copyright! Brez avtorjevega pismenega privoljenja ni dovoljeno ne mehanično ne elektronsko niti kakšno drugačno presnemavanje, objavljanje ali razmnoževanje celotnega ali posameznih delov spodnjega prispevka.

 

MED AZIJSKIMI TRADICIJAMI IN EVROPSKO MODERNOSTJO

Dr. Rudolf Jakhel

Od prvih pojavov “karate-likih” borilnih spretnosti so se le-te neprestano spreminjale in izkazovale v različnih obdobjih in kulturah vsakokrat drugačne značilnosti. Oblikovanje moderne japonske borilne spretnosti temelji na okinavski borilni veščini toti alias todi (okin. izgovor) oz. tote alias tode (jap. izgovor), kar so Japonci imenovali tudi kempo oz. karate v pomenu kitajska roka. Okinavski mojster Gichin Funakoshi je svoj tote alias karate (prazna roka)  radikalno reformiral, to je ošportnil in japoniziral in ga preimoval v karate v pomenu prazna roka. Razglašal je za svojo generacijo in svojo kulturo zelo napredno stališče, ki ga večina njegovih današnjih epigonov še danes ni dojela: da se mora namreč tudi karate prilagoditi spreminjajočemu se času in svetu, torej, da se mora dalje modernizirati. Kot vse kaže, je Mednarodno združenje za moderni športni karate, MSKAI, ena redkih, če ne sploh edina skupnost, ki se ravna po tem vodilnem stališču in pozivu mojstra Funakoshija. V njenem stile presegajočem trenažnem modelu “Emeskai” so zajeti številni sporadični pojavi in tendence prilagoditve karateja novodobnim zahtevam športnih bojev, ki jih sistematično ureja glede na njihovo medsebojno motorično povezanost in situacijsko uporabnost. Ta odprti, trajni proces racionalizacije karateja je seveda mogoč le ob upoštevanju spoznanj in vodil športne znanosti.

Poglavja

1. Izvori
2. Od Okinawe do Japonske
3. Japonizacija
4. Evropeizacija
5. Od arhaičnih doktrin do naravnih zakonitosti
6. Vključitev kineziologije in nauka o treniranju
7. Racionalna osnova borilnega repertoarja
8. Direktni trenažni pristop
9. Učenje po RETROADITIVNI metodi
10. Utrjevanje: od grobe preko fine koordinacije do variabilne stabilizacije
11. Emeskai moderni športni karate kot smer razvoja
12. Izbor literature

1. Izvori

Karate je sodoben japonski izraz, ki označuje umetnost borilnega udarjanja z rokami in nogami, in ki je začela prodirati v Evropo po 2. svetovni vojni.   Številni zgodovinarji so več ali manj mnenja, daje treba iskati izvore karateja v Indiji, kjer je v enem od literarnih pravirov, “Lotus sutra”, prvikrat opisan boj s pestmi. Lahko pa bi našli se starejše vire, vse do staroegiptovskih in kasneje starogrških opisov golorokih dvobojnih zvrsti kot “pale”,” pygme” in “pankration”. Za slednjo je znano, da so jo vojaki Aleksandra Velikega zanesli vse do Indije, kjer so se verjetno sčasoma premešali z domačimi borilnimi načini. Kar seveda pomeni, da je dejanski izvor današnjega karate iskati tudi v Evropi. To za običajno karate sceno šokantno možnost zatopajo celo v enem od uveljavljenih karate stilov: utemeljitelju kyokushinkai karateja, mojstru Matsutatsu Oyami, so starogrški pankration borci vzor vreden občudovanja. Tudi številne srednjeveške risbe (glej spodaj ilustracije) in celo knjige o golorokem borjenju navajajo na sklepanje, da imajo karatelike borilne veščine svoj izvor (tudi) v Evropi.

Cela vrsta dokazov je, ki pričajo, da v evropske kulturne dobrine spadajo tudi karatelike borilne spretnosti. Sestavni del starogrškega golorokega borjenja s skupnim imenom pankration je bil boj stoje, ortomachia, kjer so uporabljali že večino danes v karateju znanih krožnih in vbodnih udarcev kot tudi brc.   Zgoraj: Na antični vazi je upodobljen direktni vbodni udarec, medtem ko je druga roka v visokem zamahu za naslednji napad : obe akciji rok izhajata iz sukanja ramen, ki je tu očitno. Spodaj: Antična podoba speljave brce ob hkratnem “ulovu” noge.(Foto Dr. Kostas Mavrommatis, IV. dan, prvi podpornik projekta “Racionalizacija v karateju”.)

Regionalno različne oblike golorokega borjenja v Indiji, kot so “nata” ali “vajramushti”, so v 6. stoletju vplivale na kitajski “chüan fa” – to je predoblika današnjega “kung fu” (kar je sicer na Zahodu razširjeno, a napačno ime za pristno kitajsko borilno veščino “wu shu”) – znan tudi kot “kempo”. Le-ta pa se je s Kitajske razširil na Korejo, Japonsko, Indokino, Indonezijo, Malazijo in – kar je merodajno za novodobni karate – na otok Okinavo. Širjenje veščine “chüan fa” je tesno povezano z razširjanjem budizma, saj so jo budistični menihi gojili za ohranjanje telesnih sposobnosti, za samobrambo na svojih dolgih in nevarnih potovanjih, pa tudi kot podporo svojim meditacijam.

2. Preko Okinave do Japonske

Na Okinavi je iz spoja njihove izvirne borilne spretnosti ti oz. te (okin. oz. jap. izgovor) s kitajsko chuan fa leta 1629 načrtno nastala smrtonosna borilska veščina toti oz. tote.  Razvoj te predhodnice današnjega karateja pa ni imel nobene povezave z budizmom. Gojili so jo v tajnih družbah in družinskih klanih kot čisto spretnost gverilskega ubijanja japonskih samurajev po letu 1609, ko so le-ti okupirali otok in med drugimi represijami prepovedali nošnjo orožja. Skozi stoletja, ko so Japonci Okinavo postopno kulturno, gospodarsko in upravno-politično asimilirali, je tudi tote izgubljal svoji prvotno odporniško funkcijo in proti koncu 19. stoletja postal javno znan pod alternativnim imenom karate v pomenu kitajska roka. Uvedli so ga celo v šole. 1915 ga je okinavski mojster Gichin Funakoshi prvič predstavil na Japonskem. 1922 so ga že uvedli na japonskih univerzah in kasneje tudi v vojaških akademijah. Istega leta je Funakoshi objavil prvo knjigo o okinavski borilni spretnosti, ki jo takrat še imenoval kempo, od 1929 dalje pa karate v današnjem pomenu prazna roka.  Tako je pričel razvoj modernega karate športa.

3. Japonizacija

Da bi Japoncem olajšal sprejem njim tuje veščine, je Funakoshi svoj tote istočasno ošportnil in japoniziral s tem, ko je uvedel sledeče:

• Vse okinavske izraze je nadomestil z japonskimi
• Uredil je trenažno napredovanje po razredih, to je po barvah pasov (po vzoru juda)
• Učne vsebine je omejil na „kate“ (serije predpisanih akcij proti imaginarnim nasprotnikom), ki jih je tudi poenostavil.
• Uvedel je japonska kimona oz. gi kot obvezno uniformo učencev. (Na Okinawi tega ni bilo).
• Uvedel je ime karate v pomenu prazna roka.

Da bi ga integriral v japonsko kulturo, je Funakoshi svoj modernizirani tote, tedaj že karate (prazna roka), navezal na budo oz. bushido kodeks japonskih samurajev. To pa je bilo v popolnem nasprotju z okinavsko tradicijo ubijalskega  toteja, pa tudi z zgodovinskimi dejstvi. Samuraji karateja pač niso mogli poznati, ker ga v njihovem času še ni bilo. Funakoshiju se je ta prijem sicer res obrestoval, saj so na tej osnovi Japonci dejansko sami sebe in cel svet prepričali, da je karate plod njihove tradicije. A za nadaljni razvoj karateja kot globalnega športa se je to pokazalo kot ovira. Še dandanes vsi uveljavljeni karate stili vztrajajo na deklariranih „japonskih“ tradicijah karateja in tako niso v stanju, da bi se dalje prilagajali  „spreminjajočemu se času in svetu“, kakor je pozival Funakoshi. Iniciator in kreator modernizacije karateja je bil torej hkrati povzročitelj njegove načrtne konzervacije v japonski tradiciji, ki karateja ni poznala. Japonizacija karateja je tako uspela, da so ga Japonci kot svojo izvirno nacionalno borilno veščino eksportirali celo na Okinavo, od koder izvira njegov predhodnik tote.

Hkrati pa je potekalo tudi uveljavljanje športnih značinosti karateja. To je bila posledica uvajanja trenažnih oblik „športnega boja“ (jap.: kumite), s katerimi je začel Gichinov sin Yoshitaka skoraj hkrati z uporabo imena karate po 1929. Prvo športno tekmovanje v karateje so organizirali Funakoshijevi učenci – kljub njegovemu odporu – že leta 1930. Ko je bilo 1936 to ime bilo uradno sprejeto in ko so karate podredili nadzoru imperialne vladne agencije za borilne veščine Butokukai, je to že bil pravi športni karate. Dokončno pa se je uveljavil kot tekmovalni šport leta 1957, ob prvem vsejaponskem karate prvenstvu. S tem je karate zadobil svojo dokončno športno dimenzijo, ki mu je odprla vrata na zahodno poloblo.

 4. Evropeizacija

V Evropi smo spoznali in sprejeli karate v obliki večih, med seboj za prevlado tekmujočih karate stilov, ki so se ogradili eden od drugega vsak v svojo ortodoksijo, s tem pa tudi preprečili podobno zavestno in premišljeno metodično in kulturno prilagoditev novemu okolju, kot se je to zgodilo na  Japonskem.

Tako se je evropeizacija oz. vesternizacija karateja od vsega začetka odvijala le sporadično in samodejno kot neizbežni stranski produkt vedno večjega pomena športne borbe, kar pomeni,  prevlade karateja kot tekmovalnega borilnega športa. V športni borbi morajo namreč udeleženci, če hočejo biti uspešni, intuitivno upoštevati naravne, vsem karate stilom skupne motorične kombinatorne (tehnične) in situacijske (taktične) zakonitosti, kar pomeni, da morajo opustiti svoje stilske specifične posebnosti. S tem pa postopoma usiha tudi pomen ideloško-metodične utemeljitve posameznih šol, ne glede na to, ali se tega njihovi nosilci zavedajo ali ne.

Individualne športne izkušnje pa se prenašajo tudi na stile. Z nabiranjem motoričnih, perceptivnih in čustvenih izkušenj v športnih borbah, uspešni borci in borke nenamerno vplivajo na prestrukturirane svojih treningov v smeri upadanja pomena tradicionalnih motoričnih norm in metodičnih ritualov. Počasi, res počasi a vendarle,  se v Evropi pa tudi drugod po svetu (celo na Japonskem) oblikuje sodobna, stilsko nevtralna shema karateja kot športa, to je, sodobni, moderni športni karate, ki ga danes lahko vidimo na vseh karate tekmovanjih, tudi če se imenujejo tradicionalna.

 5. Od arhaičnih doktrin do naravnih zakonitosti

Seveda nosilci takim. tradicionalnih stilov odklanjajo spontani naravni razvoj v smeri vedno večje športnosti karateja, češ da to pomeni njegovo „vulgarizacijo“. Pozivajo „Nazaj h koreninam!“ torej k tkim. “arhaičnim” japonskim tradicijam, ki pa karateja (glej zgoraj) v resnici niso vključevale in je ta poziv ne samo brezploden pač pa tudi popolnoma nesmiseln. V teh krogih je odpor do uvajanja športnosti zelo močan, čeprav hkrati potrebujejo športne uspehe, saj to pomeni večjo popularnost in s tem večji priliv novih članov. Posledično so prisiljeni dopustiti svojim uspešnim borkam in borcem, da izboljšujejo svojo športno-borilno kompetentnost skozi treninge, ki presegajo tkim. tradicionalne stilske doktrine. Tako se torej za kulisami japonskih ideogramov večina tkim. tradicionalnih stilov prilagaja zahtevam športne borbe. To je nezadržen proces, ki ga še tako zagreti zastopniki posameznih klasičnih stilov ne morejo več preprečiti, ne glede na to, ali to priznajo ali ne. Navzen se to vidi v postopni uveljavitvi mnogotočkovnega ocenjevanja uspešnosti bojev (v nasprotju z izvirnim enotočkovnim) in v uvajanju različnih vrst ščitnikov, ki naj preprečujejo poškodbe ob nekontroliranih udarcih.

Upati je le, da se bo sčasoma razširilo spoznanje, da je karate že zdavnaj zrel za zavestno in sistemsko optimizacijo, kakršno je z uvajanjem spoznanj športne znanosti že zasnovala MSKAI in je znana kot Emeskai trenažna metodika.

Dve osnovni izvedbi direktne vbodne brce (sunek-brce) v knjigi J. Happel, Prosto borjenje (Freifechten), 1895. Zgornja slika: Diagonalna desna brca za nasprotno (diagonalno, nasprotnostransko, kontralateralno) obrnjenimi rameni. Roka iste strani pa je pripravljenja za udarec. Spodnja slika: Enostranska desna brca z ramenom na isti strani (istostransko, enostransko, unilateralno) obrenjenim v smeri brce. Roka nasprotne strani je pripravljena za udarec. Evropa je torej že vsaj dvajset let, preden so na Japonskem 1915 sploh prvič videli karate,  poznala borilne brce. ki si jih danes lasti karate kot “mae-geri”. Pa ne samo to. Že takrat so v Evropi razlikovali situativno in kombinatorno pomembno razliko med diagonalno in enostransko izvedbo brc, česar v tkim. tradicionalnih japonskih stilih karateja še danes ne zasledimo. Ti sliki prav tako pričata, da so tenirali tudi že kombinacije zaporednih napadov noga-roka, kar je karate začenjal sporadično odkrivati šele sredi 40-ih let 20.st.

6. Vključitev kineziologije in nauka o treniranju

Če je po evropskih merilih športno tekmovanje merodajen cilj treninga karateja, potem je treba trenirati tisto, kar se dogaja v karate športni borbi. Karate motorična shema nujno izhaja iz človekove naravne gibalne sheme, saj je karate podrejen istim motoričnim zakonitostim kot vse odstale športne discipline. Izhajajoč iz pravil športnega borjenja in statističnih opazovanj borilnih akcij, ter s pomočjo njihove logične dedukcije je mogoče iz množice možnosti izvesti repertoar osnovne športno-borilne tehnike tako v kombinatornem kot v situativnem smislu – to je tipologijo tehnike in taktike. To je predpogoj za metodično racionalizacijo trenažnega procesa s pomočjo nauka o treniranju.

7. Racionalna osnova borilnega repertoarja

Športnoborilne akcije se razdelijo na  (1) tehnične in (2) taktične komponente.

1. Tehnično gre za tri značilnosti udarcev in brc:

1. • (1) najprej za trajno zanesljivost zadetkov,
   • (2) drugič  za maksimiranje učinka in
   • (3) tretjič za njihovo pravilno doziraje, tako da kljub izjemni udarni moči ne pride do poškodbe.

Za transfer tehnik so zanimivi športi z udarci (golf, tenis, boks), meti (rokomet, met kopja, suvanje krogle), sunki (floret), brcami (nogomet), start in odrivi (tek, skoki), ali telesnimi zasuki in skoki (umetnostno drsanje, gimnastika).

2. Taktično pa gre za dve značilnosti:

1. • (1) prvič za nastavitev in za izkoristek priložnosti za napad (TM – taktični moment) in
   • (2) drugič za preprečitev nasprotnikovega napada.

Za transfer taktik, to je za situacijsko prilagajanje posameznihtehnik, so zanimivi predvsem situacijske discipline kot so drugi borilni športi (boks, sabljanje), v bistvu pa tudi igre z žogo (rugby, nogomet, rokomet, tenis…)

Ogrodje športnoborilnega repertoarja tvorijo kombinirane borilne akcije (tehnike), ki jih tipiziramo glede na njihove motorične značilnosti in sorodnosti (frontalno-ritensko, naravnost-krožno, levo-desno, enostransko-diagonalno). Tako urejene (a) tipe tehničnih kombinacij napadov potem variiramo glede na (b) tipizirane taktične situacije, tako da se razvije veliko, a prav zaradi logično urejene osnovo še vedno pregledno število borilnih kombinacij. Dokler se oblikovanje kombinacij ravna po športnih pravilih, ostajajo v okviru enotnega, transparentnega športnoborilnega sistema. Nadaljne, to je, športna pravila presegajoče kombinatorne in situativne variacije pa tvorijo realnoborilni sistem, ki je primeren za dodatni ali nadgraditveni trening za splošni borilni fitness, usmerjen v ohranjanje zdravja in osebno samovarovanje.

Diagonalna brca “mae-geri” po prvi racionalizaciji 1971. Roka v pripravi za napad je pod vplivom tradicionalne doktrine še vedno relativno nizko. Šele z nadaljno optimizacijo učinka biča se je sčasoma uveljavil naravni položaj ob ramenu, kot je vidno na drugi sliki, ko po brci sledi vbod z roko. Sliki iz knjige R.Jakhel, “Moderni športni karate”, Fakulteta za šport, 1994

8. Direktni trenažni pristop

Celoten športnoborilni repertoar se najhitrejenatrenira po načelu direktnega pristopa. „Direktni“ se nanaša na več vidikov.

Predvsemj je pomembno, da je trening od samega začetka usmerjen neposredno v športno borbo (kot predstopnjo realne borbe). Racionalizacija trenažnega proces zahteva ja, da se ciljni učinek doseže v najkrajšem možnem času. Kar pomeni,  da opustimo (ali prestavimo na kasnejši čas) vse vaje, ki niso usmerjene v športno borbo, kot so kata, razbijanje, ter uporaba orodja in orožja (vse to so v večini tkim. tradicionalnih stilov pogosti trenažni vložki, kata celo prioriteta). Seveda vadimo tudi te zadeve, a šele ko je športni repertoar enkrat zadosti avtomatiziran, tako da ne pride do negativnega transferja (motoričnih motenj). Izjeme so naše “forme” (nove kate), saj jih sestavljajo predvsem športne tehnike.  Forme nadomeščajo tradicionalne kate, ki so nastale dolgo pred uvedbo športnih borb in zatorej ne  vsebujejo športno uporabnih tehnik.

Direktni pristop predpostavlja tudi razumljivo izrazoslovje v domačem jeziku, prosto vsega kvaifilozofskega balasta. Splošna športna etika in morala dajeta zadostno vrednostno orientacijo in norme obnašanja za samokontrolo med športno aktivnostjo tudi v karateju.

9. Učenje po RETROADITIVNI metodi

Za učenje in usvojitev katerekoli borilne akcije uporabljamo v MSKAI retroaditivno, to je, povratno dodajalno metodo. Ta  tudi v nauku o treniranju bolj slabo poznana metoda – poimenovana tudi povratno veriženje (backward chaining) –  je najhitrejša metoda za učenje kompleksnih tehnik, a je v karateju popolna novost. V čem je stvar?

1. Najprej se naučimo impaktni, končni položaj telesa v trenutku zadetka, to je, ko napravimo tisto, kar je cilj akcije.
2. Za tem se naučimo izvesti impakt s tem, da začnemo z impaktu predhodnim položajem telesa,
3. Ko nam to “steče”, začnemo to celotno končno akcijo izvajati iz njej predhodnega položaja…
4. … in tako dalje dodajamo vsakokrat nove, predhodne faze, dokler ne znamo izvesti cele kombinirane akcije v enem kosu od začetnega do končnega položaja.

Prednost (pred v karateju sicer splošno uporabljano progresivno metodo) je ta, da ko iz novo dodanega predhodnega položaja začnemo izvajati še neznano fazo, je samo ta nova, saj ko jo izvedemo, dospemo v od prej znani položaj in se nam ni treba ustavljati, ker smo nadaljne faze že predelali in so nam znane tako da samo nadaljujemo in tako povečamo začetni impulz. Izogib ustavljanju je merodajen za razvoj pravilnega kinestetičnega občutka za akumulacijo impulza iz faze v fazo in maksimiranje končnega učinka akcije .

Za povratno dodajalno motorično celokupno dojetje neke popolnoma nove akcije potrebujemo v povprečju 20-30 minut. Ko je akcija enkrat motorično dojeta, prične seveda njeno utrjevanje vse do avtomatizacije.

10. Utrjevanje: od grobe preko fine koordinacije do variabilne stabilizacije

Ko se enkrat naučimo neke nove kombinacije, jo obvladamo šele na grobo. S številnimi ponovitvami (visoke številke) izboljšujemo natančnost in gladkost povezanih gibov do stopnje fine koordinacije. Pri tem je posebej poudariti, da utrjevanje ne pomeni mehaničnega ponavljanja kombinacij. Vsakokratno ponovno izvajanje kombinacije zahteva stalno in samokritično samoopazovanje in evtl. samokorekturo glede na postavljeni motorični cilj. Učenje kompleksno povezanih gibov kot jih zahteva borjenje pač zahteva popolno intelektualno in čustveno osredotočenje na telesno aktivnost.

Vendar fina koordinacija zadošča šele za izvajanje form (kat) kjer so vse situacije predpisane in se njihovo izvajanje dobesedno “nadrila”. Če pa hočem že rafinirano (fino utrjeno) kombinacijo tudi uporabljati v negotovih, spreminjajočih se situacijah, kar je značilnost boja, potem jo moram tudi variabilno natrenirati v izbranih taktičnih tipih situacij. Tudi moram že zgodaj preizkušati dosežene stopnje obvladanja kombinacij v tekmovalnemu podobnih pogojih. Z akumulativnim nabiranjem trenažnih in tekmovalnih situacijskih izkušenj se izboljšuje avtomatična variabilna razpoložljivost tehnike, to je senso-motorična fleksibilnost obvladanega borilnega repertoarja, kar je športni namen treninga karateja.

11. Emeskai moderni športni karate kot smer razvoja

Moderni športni karate kot je urejen v Emeskai trenažnem modelu je med drugim oznaka za kvalitetni preskok in samorazumevanje karate športa. Merodajno za Emeskai trenažni model izhaja iz načrtne priprave na športno borjenje, to je, na praktični preizkus borilne usposobljenosti na vsaki trenažni stopnji. Brez teh sprotnih borilnih preizkusov je nemogoče dojeti „borilskost” trenažnih vsebin karateja (primerjava: tudi plavati se ne učimo na suhem).

Kot že do sedaj bodo tudi v bodoče zahteve, možnosti in omejitve športne borbe omogočale in spodbujale vedno več variacij in inovacij v športnoborilnem karate repertoarju nasploh. Na drugi strani pa bodo tudi empirične raziskave neizbežno doprinesle k postopno vse temeljitejši racionalizaciji karate treninga. Tako bodo arhaične japonske primesi postopma bledele in se bo karate vse bolj uveljavljal kot sodoben evropski šport.

12. Izbor literature

1. Damir Battaglia: „Ortomachia: una forma die pankrazion difussa in tutta l‘antica Grecia.“ (“Ortomachia: oblika pankracija razširjena po celi antični Grčiji”.) V reviji Samurai, Milano, Januar 1996.
2. Bruce Clayton: Shotokan’s Secret. The hidden truth behind karate’s fighting origins. (Šotokanova tajna: Skrita resnica o borilnih izvorih karateja). O’Hara Publications, 2004—
3. Gichin Funakoshi: Karate-Do: My Way of Life. (Karate-do: moj način življenja.) Kodansha International, Tokyo, New York, San Francisco, 1975.
4. Bruce A. Haines: Karate‘s History and Traditions. (Zgodovina in tadicije karateja.) Charles E. Tuttle Co., Rutland, Vermont & Tokyo, Japan, 1968.
5. Willi Könning: Spitzensport in Japan. (Vrhunski šport na Japonskem.) Dieter Born Verlag, Bonn, 1990.
6. Elke von Oehsen: Feudalistische Strukturen im Karate und ihre Auswirkungen in einer demokratischen Gesellschaft. (Fevdalistične strukture v karateju in njihov vpliv v demokratični družbi.) Diskusijski prispevek za karate-do simpozij, Trier, 13.-14.1.1990.