Karate fitness

Sestavek je bil v krajši inačici pripravljen za tematsko številko Delove priloge Polet, septembra 2005. Tu ga objavljamo v celoti.

Pozor, copyright! Brez avtorjevega pisnega privoljenja ni dovoljeno ne mehanično ne elektronsko niti kakršnokoli drugačno presnemavanje, objavljanje ali razmnoževanje celotnega ali posameznih delov sledečega prispevka.

Dr. Rudolf Jakhel

BORILNI ŠPORTI KOT REKREACIJA 

Tudi boljše poznavalce športne scene vedno znova preseneča velika priljubljenost borilnih športov, ki je sicer iz njihove medijske prisotnosti ni zaznati. Že nekaj časa so napr. v mestu Ljubljana, če upoštevamo podatke za vse borilne discipline skupaj, borilni športi po številu vadečih na tretjem mestu, za splošno telovadbo in gorništom, a pred (pred!) nogometom in košarko itd.! Od kod ta posebna privlačnost borilnih športov?

Nadaljna vsebina:

1. Zakaj k borilnim športom?
2. Kako izbrati borilno disciplino?
3. Od bojnih veščin do borilnih športov
4. Značilnosti borilnih športov
5. Športno borilni trening
6. Nasilništvo in borilni športi
7. Športni boj kot preizkus
8. Goloroki in “polnoroki” boji
9. Tri skupine golorokih diciplin
10. Posebnosti oprijemalnih disciplin
11. Delitev udarjalnih disciplin
12. Posebnosti kontaktnih disciplin
13. Posebnosti ne-kontaktnih disciplin
14. Značilnosti univerzalnih disciplin
15. Zaključek

1. Zakaj k borilnim športom?

Splošno je znano, da športna aktivnost koristi zdravju, pripomore k boljši telesni drži in dobremu počutju kot tudi k notranji trdnosti in samozavesti. A s treningom borilnih disciplin se pridobi še nekaj več: to je psihofizična sposobnost, da (a) hitro prepoznavaš možne nevarne situacije, (b) se jim izogneš ali (c) jih kontroliraš oz.  (d) jih znaš razreševati v svoje dobro. Dolgoletne trenerske izkušnje pričajo o tem, da se za gojenje neke borilne discipline odločajo tisti, ki občutijo potrebo, da bi se borilno usposobili za primer silobrana, tj., ko bi se bilo treba braniti. To potrjuje tudi edinstvena dolgoročna študija primarnih pričakovanj začetnikov v karateju (R. Jakhel, Fakulteta za šport, Ljubljana, 2000, glej sl. 1 spodaj).

Pred desetletji, ko se je karate pri nas šele uveljavljal, je večina začetnikov v karateju svoj pravi namen prikrivala za lepše zvenečimi cilji kot so »harmonija duha in telesa«, »doseganje višjega stanja zavesti« in podobno. V ospredju zanimanja bi naj bila borilni sposobnosti pripisana spiritualna stanja. Sčasoma pa je delež tovrstnih izjav strmo padal in sicer obratno sorazmerno z večanjem števila tistih, ki so odkrito izražali željo po borilni usposobljenosti (glej sliko 1). Delež tistih, ki so pričakovali zboljšanje kondicije – telesne in duševne – je ves čas ostal več ali manj enak, s težnjo po porastu. Najbolj zanimivo pa je, da skozi trideset let niti eden od 9200 vprašanih ni izrazil želje po športno-borilni karieri. Trening z ne-tekmovalnimi nameni pa ima rekreativni značaj. Borilni športi imajo v tem pogledu “dodatno vrednost” glede na druge oblike rekreacije, saj poleg izboljšanja fizične kondicije, kar je splošen rekreacijski cilj, razvijemo svojo borilno spretnost, ki obsega tudi pridobitev za borjenje odločilnih osebnih lastnosti združenih v idealu odločnosti, samozaupanja in neustrašnosti.

 

2. Kako izbrati borilno disciplino?

Z odločanjem za nek borilni šport se torej v prvi vrsti želimo borilno usposobiti za primer osebne ogroženosti, kar je glede na dandanes zaznano stopnjo nasilniškega obnašanja, predvsem med šolsko mladino, razumljivo. V ta namen si ustrezno osebnim nagnjenjem in informiranosti izberemo eno od uveljavljenih borilnih disciplin. A katera in kakšna borilna disciplina bi nam najbolj ustrezala?

Vsako pomlad in jesen nas preplavijo ponudbe in reklamne samopredstavitve cele vrste borilnih disciplin kot so napr. karate, taekwondo, kikboks, judo, aikido in še množica drugih z nenavadnimi imeni kot so muay thai, capoiera, MMA itd.. Številčnost in vedno večja raznovrstnost ponudbe in pojmov raste. A to nič ne pripomore k temu, da bi si ustvarili jasnejšo sliko o pomenu in vsestranskih koristih borilskega treninga.

Kaj vse trening posameznih borilnih disciplin obsega, je zadosti opisano v tekoči literaturi oz. danes že kar na internetu. Informirajmo torej se kar najbolj izčrpno, da se ne bomo odločali na pamet ali podlegli vplivu reklame. Predvsem ne podlegajmo vtisom prikazov K1, “cage rage” in podobnih komercializiranih bojev na TV, ki posredujejo precej omejeno, občasno celo banalizirano (lahko bi rekli vulgarizirano), odbijajočo podobo o borilnih športih. Tudi ne nasedajmo samohvalnicam o prednostih posameznih borilnih disciplin vsled neke geografske oz. kulturno-zgodovinske eksotike ali/in filozofsko-religiozne ezoterike. Starost, neka tradicija, legendarni izvor ali morda celo popularnost neke discipline sami po sebi ne dajejo prav nobenega zagotovila za kakovost njenih trenažnih oz. rekreativnih učinkov. Tako kot ostali športi je tudi borilni trening podrejen pač za vse istim in vedno veljavnim naravnim biomehaničnim zakonitostim in didaktičcm načelom. V nadaljnih poglavjih so na kratko in pregledno predstavljene skupne značilnosti in osnovne razdelitve ter medsebojne raznolikostit borilnih športov.

3. Od bojnih veščin do borilnih športov

Borilni športi so se razvili iz regionalno različnih bojnih, predvsem dvo-bojnih veščin, torej iz spretnosti boja mož na moža, kar je bil stoletja oz. kar tisočletja eden od pomembnih pogojev za preživetje, nekdanje »življenjsko zavarovanje«. Razne zgodovinske oblike dvobojevanja so služile preverjanju osebne borilne sposobnosti (urjenje za primer dejanskih spopadov), vezale pa so se tudi na druge motive, kot je npr. osebno uveljavljanje (dvoboji iz časti), kulturni in religiozni rituali (npr. božje sodbe ali sprejem mladostnikov med bojevnike), pa tudi kot senzacija in zabava (npr. gladiatorski boji ali viteški turnirji), kar predstavlja zasnove današnjega športa. V vseh zgodovinskih obdobjih in na vseh kontinentih so se uveljavili raznlični borilni sistemi in nekateri so se sčasoma preobrazili iz borilnih veščin v borilne športe. Pri tem so poleg borilno usmerjenih spretnosti postali merodajni ali gojenje tradicij in/ali vzgojni vidiki, ali pa športno tekmovanje.

4. Značilnost borilnih športov

Medtem ko gre v borilnih veščinah za zmago za vsako ceno (v skrajnem primeru tudi s smrtnim izidom), veljajo v borilnih športih pravila, ki varujejo udeležence tako pred telesnimi poškodbami kot tudi njihovo osebno integriteto. Na ta način se lahko spopademo smelo in neizprosno (bistvo boja) ne da bi pri tem poškodovali ali ponižali nasprotnika (meja športnosti). S športnimi pravili postane tveganje v boju predvidljivo, medtem ko ostajajo karakteristike boja  ohranjene; v telesnem spopadu z nasprotnikom le-tega skušamo onemogočiti z izvedbo ustreznih borilnih akcij in pri tem hkrati ohraniti svojo nedotakljivost. Ves čas moramo biti na preži, predvidevati spreminjajoči se nasprotnikov namen in vrsto akcije, temu prilagajati lastno strategijo in izrabiti vsako priložnost za bliskovito in učinkovito ukrepanje. Podobno prilagajanje akcij negotovemu, spreminjajočemu se trenutnemu stanju je merodajno le še v športnih igrah, a samo pri borilnih športih gre tudi za medsebojno neposredno telesno ogroženost in tveganje. Predmet (orožje) napadov v športnih igrah je žoga in cilj mreža ali polje nasprotnika, v borilnih športih pa sta nasprotnika sama predmet (orožje) in cilj napadov.

5. Športno borilni trening

A – Borilna spretnost

Borilni trening obsega predvsem učenje in urjenje izbranega sistema borilne spretnosti, tehnično od grobe preko fine (kombinatorna skladnost) in taktično do variabilno razpoložljive motorike (situativna prilagodljivost). To je postopen trenažni proces, od spoznavanja novih, neobičajnih gibov in njihovih povezav, preko njihovega usvajanja ter utrjevanja vse do njihove avtomatizacije, to je do nezavedne a kombinatorno in situativno pravilne in zato učinkovite senso-motorične izvedbe. Kako hitro neko borilno spretnost usvojimo do zadovoljivo uporabne ravni, je odvisno predvsem od

1. specifičnosti izbrane borilne discipline,
2. obsega in urejenosti njenega osnovnega borilnega repertorja
3. trenažne metodike in didaktičnega stopnjevanja zahtev,

v največji možni meri pa od pripravljenosti vsakega posameznika na časovni vložek ter umski, čustveni in telesni napor za dosežek učinka treninga.

Pri tem imajo v začetku trenažno že izkušeni ter naravno talentirani nekaj primerjalne prednosti, ki pa se sčasoma izgubi.

B – Telesna in mentalna forma

Urjenje borilnih akcij že samo po sebi v zadovoljivi meri doprinese tudi k izboljšanju splošne telesne pripravljenosti, tj. kondicije:

1. hitrosti,
2. moči,
3. zdržljivosti in
4. elastičnosti.

V tem se sicer posamezne borilne discipline lahko precej razlikujejo med seboj, saj različen izbor tehnik pogojuje tudi različne poudarke na posameznih vidikih kondicije. Tudi pričnejo precej različno z dodatnimi periodičnimi treningi kondicije, potrebne za ustrezno tekmovalno formo. Vse pa imajo kondicijske vaje več ali manj obsežno vgrajene v ogrevalne in zaključne dele treninga.

Enako velja tudi za duševno pripravo (mentalni trening) na čustvene in intelektualne zahteve borilnih preizkusov. A to ima praviloma v vseh borilnih disciplinah hkrati in predvsem na daljši rok tudi trajne in celovite (samo)vzgojne učinke, kot sledi.

C – Vzgojni vidik

Borilni športi so vsled svojih posebnosti odlična šola za oblikovanje značaja. Neposredni telesni spopad dveh nasprotnikov je hkrati tudi spopad dveh osebnosti, kar zahteva intelektualne in čustvene napore, ki jih v drugih športih ni. Potrebna je skrajna odločnost, doslednost, obvladanje strahu in sposobnost delovanja pod največjim stresom (grožnja poškodbe oz. izgube pozitivne samopodobe) hkrati pa tudi visoka prisotnost duha, koncentracija, previdnost, pazljivost in pozornost za podrobnosti, pri tem pa notranji mir in kar največja mera samoobvladovanja ter nečustvenega »fair« odnosa do nasprotnika. Kdor se redno in zadosti dolgo udeležuje borilno usmerjenih treningov in se tudi preizkuša v športnih oblikah dvobojev, pridobiva na moči volje, vztrajnosti, potrpežljivosti, treznosti ocenjevanja lastnih in nasprotnikovih možnosti ter predvsem na samozaupanju. Hkrati se nauči, da lahko tudi umirjanje situacije ali umik ustvarja prednost in se zato ne pusti zlahka izzvati v tvegana dejanja. Prav tako pridobi na čustveni trdnosti, tako da ga ni zlahka spraviti iz tira: ob grožnjah ostane miren in zbran (saj se zaveda svojih prednosti), po zmagah ne postane domišljav, po porazih pa se ne preda malodušju, ampak jih koristi kot poučne izkušnje. Vse to so osebnostne odlike, ki pridejo prav tudi sicer pri reševanju mnogih življenjskih situacij in poklicnih zagat. Razen tega kažejo izkušnje, da, kdor trenira nek borilni šport, doživlja mnogo manj telesnih ali verbalnih napadov izven športne arene – spremeni se celotna drža in govorica telesa, ki nadležnežem in nasilnežem sporoča, naj raje opustijo svoje namene.

6. Nasilništvo in borilni športi

Pomisleki, da morda gojijo borilne športe tisti, ki so nagnjeni k nasilju, se niso nikoli izkazali za utemeljene. Nasilniki si sicer želijo izboljšati svoje telesne bojne sposobnosti. A praviloma, če že zaidejo s takimi nameni k borilnim športom, zanje prezahtevne treninge kmalu opustijo. Mnogo lažje jim je uporabiti bokser, nož ali pištolo kot pa se leta dolgo disciplinirano naprezati na treningu. Izjeme to le potrjujejo, saj kdor ostane v katerem od borilnih športov, razvije skozi vztrajen trening novo samopodobo in pozitivne značajske poteze ter izgubi potrebo po nasilniškem nastopaštvu.

Trening katerekoli borilne discipline daje zadosti priložnosti za sproščanje odvečne  energije in preizkušanje samega sebe v športnih okvirjih. Po napornem treningu se človeku enostavno ne zdi niti vredno, da bi reagiral na kakšno izzivanje izven telovadnice. Nivo razdražljivosti se znižuje vzporedno z večanjem samozaupanja, to je zavesti o lastni bojni pripravljenosti. Tako je splošno znano, da kolikor dlje kdo trenira katero od borilnih disciplin, toliko manj je verjetnosti, da se bo zapletal v spopade izven športne arene.

7. Športni boj kot preizkus in samopreverba

Znano je, da se zanimanje za udeležbo v športnih bojih razvije šele sčasoma, ko vsakdo sam sprevidi, da je tako preizkušanje nujni sestavni del vsakega učinkovitega borilnega treninga. Brez športno-borilnega preizkusa – to zadeva vse trenažne stopnje in zvrsti, ne samo usmerjeno-tekmovalne – ni mogoče ugotoviti učinka borilnega treninga. Tako nas npr. sicer kondicijsko zelo koristna aerobika, tudi tista, ki vključuje borilnim podobne gibe in nosi kakšno bojevito zveneče ime, ne more pripraviti na primer dejanskega silobrana – ne tehnično (glej zgoraj kombinatorno pripravljenost), ne taktično (glej zgoraj situativno variabilno razpoložljivost), ne mentalno (pravilno dojemanje in anticipiranje). Borilno učenje brez športno-borilnih preizkusov je tako, kot bi se hoteli naučili plavati na suhem ali se učili voziti kolo brez kolesa.

Vsakdo, ki začne s kakšnim športno-borilnim treningom, želi v prvi vrsti doseči neko zadostno gibalno izurjenost, učinkovito v silobranu. Športni boji (tudi v trenažnih oblikah) so sicer le večji ali manjši približek dejanskim telesnim spopadom, a za rekreativce edina možnost samopreverbe. Vsebujejo jih številne znane in manj znane borilne discipline, vsaka po svojem posebnem namenu. Da bi se znašli v množični ponudbi, jih razdelimo po njihovih glavnih značilnostih.

8. Goloroki in »polnoroki« boji

Najprej je tu razlikovati med golorokim in »polnorokim« borjenjem. Slednje pomeni rokovanje s priročnimi sredstvi kot so palice, cepci, verige in še cela vrsta orodij, ki lahko služijo kot orožje, in seveda tudi z različnimi hladnimi orožji kot so raznovrstne sablje in meči, helebarde, sulice itd. A za gojenje teh v mnogočem privlačnih in tudi rekreacijsko koristnih disciplin glavna motivacija verjetno ni samoobramba, saj je njihova dejanska uporabnost omejena. Do dejanskih napadov ali groženj napadov prihaja namreč nepričakovano, kjerkoli. Če imamo takrat pri roki nekaj našemu vadbenemu orožju sorodnega, se izkažejo »polne roke« seveda za zelo učinkovite. A ker ne hodimo okrog s sabljami, cepci, verigami itd., se na takšno ugodno naključje ne moremo zanesti; zares zanesljiva priprava na samoobrambo je le tisto, kar znamo opraviti z golimi rokami (in ev. še nogami). Kar seveda ne izključuje, da v sili potem ne bi znali uporabiti karkoli priročnega (palice, stola, aktivke, plašča itd.) za samoobrambo.  Ravno nasprotno: kar se naučimo opraviti z golo roko znamo hitro prilagoditi tudi na “polno roko”, če je za to priložnost. Obratna možnost je mnogo manj verjetna.

9. Tri skupine golorokih disciplin

Za goloroko borjenje imamo res veliko izbiro, saj se lahko odločamo najprej med dvema velikima skupina borilnih disciplin: med (1) oprijemalnimi (grapplers) in (2) udarjalnimi (strikers), oz še tretjo, (3) univerzalno skupino, ki obsega oba navedena načina borjenja. Specializacija je jasna iz imen in nam pomaga obdržati pregled nad sicer množico borilnih disciplin.

1. V oprijemalni skupini so najbolj znane rokoborba (grško-rimska) in judo pa tudi aikido (obe japonski, a slednja ne pozna športnega preizkusa), danes tudi capoiera (brazilska) itd.
2. V udarjalni skupini so boks (angleška), karate (japonska), taekwondo (korejska), kungfu (pravilno: wushu oz. chuanfa, kitajska), kikboks (ameriško-evropska), savate (francoska), muay-thai (tajska) itd.
3. V univerzalni skupini pa so poleg nastarejša pri nas znane japonske  discipline ju-jutsu (izvorno japonska, danes z različnimi inačicami tega imena) tudi sumo (najstarejša japonska), hapkido (korejska), vale tudo (brazilska), krav maga (izraelska vojaška) in še cela vrsta drugih. Posebej je opozoriti, da iz TV  znani  K1, MMA, UCFm, cage rage itd. niso neke nove borilne discipline, ampak le različni tekmovalni sistemi, v katerem lahko nastopijo različne goloroke borilne discipline – a ti sistemi zagotovo niso zanimivi za rekreativce.

10. Posebnosti oprijemalnih disciplin

Oprijemalne discipline imajo prednost, da se jih izvajamo v neposrednem telesnem stiku s partnerjem, s katerim se »spoprijemamo« na dogovorjene načine. Učimo se jih torej taktilno (skozi dotik in oprijem) ter kinestetično (notranji občutek položaja telesa), kar je najbolj učinkovit način učenja kompleksnih gibov.  Tako namreč lahko uspešnost in s tem pravilnost svojih metov, vzvodov, davljenj ali lastnih padcev neposredno preverjamo in sproti koordinacijsko izboljšujemo. Tudi kondicijsko v tem načinu treninga hitro pridobivamo, saj moramo imeti partnerja ves čas pod telesnim nadzorom, tako kot tudi on nas, kar pomeni stalen telesni napor menjajoče se intenzivnosti in smeri in s tem precejšen prirastek moči in vzdržljivosti.

Je pa treba posvariti pred napačno razlago, da je oprijemalno borjenje »mehko«, kot se ga na splošno označuje. Davljena, vzvodi (prijemi za lomljenje in izpahe) kot tudi meti imajo in morajo imeti precej »trd« učinek na telo, posebej, če partner presliši naš stop-znak ali pa ne pademo dovolj spretno. Mehke so tu le blazine, ki blažijo učinek padcev. A žal je prav to hkrati tudi slaba stran za naš osnovni namen: izven telovadnice je namreč talna površina večinoma trda (napr. pločnik) ali celo polna nevarnih ostrih izboklin (neraven kamnit itd. teren), na kar nas pa tovrstni trening ne navaja.

Prav tako (vsaj pri judu, ki je pri nas najbolj razširjen) manjka spretnost prestrezanja, speljav oz. blokiranja udarcev, ki so sicer najčešča in najnevarnejša vrsta nasilniških napadov. Pri drugih (npr. aikido) pa pogrešamo bistvo, to je športno borilne dvo-boje kot vaje prilagajanja negotovim in tveganim situacijam.

11. Delitev udarjalnih disciplin

Udarjalne discipline se delijo naprej na dve glavni skupini: (1) kontaktne in (2) nekontaktne.

1. V kontaktnih disciplinah kot so boks, kikboks, taekwondo, muay-thai itd. so udarci (in brce) resnični, zato so nujni neki ščitniki, vsaj za udarjalne površine (pesti in ev. tudi narte), oziroma tudi za ciljne površine (za glavo in telo ter mednožje).
2. Med nekontaktnimi udarjalnimi disciplinami, kjer ne sme priti do dejanskih zadetkov, prednjači po popularnosti karate, sem pa spadajo le deloma npr. tudi  kungfu/wushu, capoiera itn.

12. Posebnosti kontaktnih disciplin

Prednost kontaktnih disciplin za namene samoobrambe je, da so že v trenažnih bojih zadetki resnični. Velik del treninga predstavlja sparing s partnerjem, torej dejansko reševanje borilnih situacij. Skrajni učinek udarcev/brc preverjamo in povečujemo seveda posebej, to je, z udarjanjem/brcanjem v vrečo ali priročne blazine. Tak trening relativno hitro usposablja za tekmovalno športno borbo – hitro se izkažejo uspešne tehnične in taktične posebnosti posameznika ob hkratnem izjemnem prirastu moči, vzdržljivosti in hitrosti oz. eksplozivnosti (tudi rekreacijska kvaliteta). Pomembna pridobitev je tudi “desenzibilizacija”, to je, zmanjševanje telesne in čustvene občutljivosti za prejete udarce . To je poleg fizične kondicije dodatna odlika vseh kontaktnih borilnih športov in njihova velika prednost v samoobrambi! Tako se »navadimo« nadaljevati boj tudi, če smo že »natolčeni« ali celo poškodovani. A to velja le za zadetke v telo, ne pa tudi v glavo.

Navajenost na dejansko udarjanje/brcanje pa lahko ima v primeru silobrana tudi svoje slabosti. Dejanske udarce/brce smo namreč dobro natrenirali samo z zaščitenimi pestmi (in narti), zanesemo se na skrivanje glave za velikimi rokavicami, manj smo se navadili izogniti se udarcem ali jih prestrezati, saj se zanašamo na ščitnike za telo in glavo, itd. V možnih realnih primerih ogroženosti pa nimamo ščitnikov in tako izgubimo del  natrenirane taktilne in kinestetične orientacije. Borilna drža, udarci in brce, predvsem pa zadetki, se namreč brez ščitnikov občutijo precej drugače, kot smo tega skozi trening z njimi vajeni. Tako je možno, da takrat, ko bi jo najbolj potrebovali, v nekem nepričakovenem silobranu, naša trdo prigarana akcijska samodejnost ne pride do polne veljave.

Kontaktne discipline imajo še to slabost, da so precej tvegane za osebe, ki uporabljajo glavo kot delovno sredstvo, torej za vse šolarje, študente, »bele ovratnike«, akademske poklice itd. Namreč, cilj treninga dejanskih udarcev/brc je povzročitev poškodb, ki jih ščitniki sicer omilijo, a ne morejo jih preprečiti. Tako vsak zadetek v glavo, med treningom ali preizkusom, povzroči nek pretres možgan (evtl. ščitnik za glavo le omejuje možnosti zloma obraznih kosti), kar pomeni odmiranje možganskih celic in s tem motnjo miselnih procesov za krajši ali daljši čas. Žal ni načina, kako bi lahko zmanjšali občutljivost glave na polne zadetke. Kontaktne discipline torej lahko goji le nekdo, ki mu ev. poškodba glave, posebej še pretres možgan, in posledično bolniška, ne vplivajo na njegovo poklicno kariero, ki mu je torej borjenje poklic (profesionalni športniki, policisti, vojaki), oz. le tisti, ki to tveganje zavestno vzame v zakup.

13. Posebnosti ne-kontaktnih disciplin

V nekontaktnih udarjalnih disciplinah, torej v karateju in sorodnih disciplinah, te nevarnosti skorajda ni. Morebitni dejanski zadetki (s polnim impaktom) so tu le posledice nesporazumov, nikoli cilj. Udarci in brce se izvajajo sicer z vso močjo, a le »tik do«, oz. z nadzorovanim dotikom.

Večji del treninga sestavlja učenje sklopov udarcev in brc, kjer gre za kar se da natančno in obenem kar se da hitro in eksplozivno izvedbo. To se izvaja brez partnerja, torej v idealnih pogojih, zato se zahteva tudi idealna izvedba. Obenem je izbor in obseg izvajanih tehnik precej obširen, kar na daljši rok občutno izboljšuje koordinacijo (skladnost in natančnost gibov itd.). To je zelo pomemben rekreacijski vidik, saj brez ustreznega treninga motorična koordinacija z leti slabi. Obvladanje borilnih tehnik se preizkuša skozi demonstracijo form (jap. kate): to so predpisana zaporedja napadov in obramb, ki se izvajajo proti večim namišljenim nasprotnikom.

Taktična »variabilna razpoložljivost« naučenih tehnik pa se vadi s partnerji v izbranih tipičnih borilnih situacijah (sparing), kar se nadaljuje v športno borbo (jap. kumite ali tatakai). Pri tem se uporabljajo tudi najnujnejši ščitniki (za zobe, mednožje, prsi, pesti, in ev. za nart), ki pa služijo le kot dodatna zaščita pred nenamernimi zadetki. Varnost je vedno na prvem mestu.

Moč posamičnih udarcev se preizkuša z golorokim lomljenjem desk, kamnov, strešnikov in opek, ne na partnerjih. Še dandanes izžareva tak preizkus veliko privlačnost tudi za rekreativce – prva razbita deska ali kamen sta kot nekakšen »zvočni zid«, ki ga prebijemo na poti k večjemu samozaupanju.

O ugodnem rekreacijskem učinku na telesno pa tudi duševno kondicijo smo že govorili (glej zgoraj, tudi vzgojni vidik), posebej še v kombinaciji s fitnes vajami, s katerimi se uvajajo in zaključujejo redni treningi.

Navidezna slabost nekontantne borbe – da dovoljuje le zadetek z dotikom in vsled tega ni čisto »ta prava« ter naj bi bila zato manj uporabna v praksi – pa je pravzaprav v resničnem spopadu prednost. Kdor zna pravi čas zaustaviti udarec, bo znal svoj namenoma dejanski zadetek po potrebi tudi dovolj natančno odmeriti, da bo zadostoval za preprečitev ali zaustavitev protipravnega napada, ne da bi nasilnika pri tem poškodoval (ali vsaj ne bolj kot je to neizogibno potrebno). S tem je manj možnosti, da prekoračimo silobran in tako pravno gledano sami postanemo napadalci. Gre torej za največjo možno varnost in fair-play tudi v dejanskem spopadu!

14. Značilnosti univerzalnih disciplin

Ostanejo še discipline, ki povezujejo oprijemanje in udarjanje. Tu najbolj izstopa ju-jutsu, ena najbolj razširjenih univerzalnih disciplin. Iz nje izhaja cela vrsta sorodnih sistemov po katerih se usposabljajo razne policije in specialci po svetu za zakonito uporabo skrajne sile. Večina univerzalnih disciplin vsebuje pač »hard combat«, torej kontaktne tehnike z realnimi udarci, brcami, lomljenji, davljeni in meti. Prav ta realnost, ki sicer te discipline odlikuje kot učinkovite in primerne za profesionalce, pa je za rekreativce vsled visokega tveganja in nevarnosti poškodb zelo vprašljiva. Rekreacijsko nas lahko zanimajo le športne variante ju-jutsa in drugih sinteznih inačic, ne glede na njihov regionalni izvor. Njihova tehnična in taktična vseobsežnost omogoča res univerzalno pripravo na dejansko borbo. A hkrati je to tudi slabost, saj je obseg res ogromen, komajda obvladljiv. Tudi športna pravila ju-jutsu borbe so v stalnem spreminjanju (iskanju), saj je varnost pri dejansko učinkovitih »hard« tehnikah zelo težko zagotoviti. Zato podobno kot kontaktne discipline tudi večino univerzalnih discplin gojijo večinoma profesionalci (policija, vojska, profesionalni športniki) in je tu rekreativno treniranje bolj izjema (z zavestnim tveganjem) kot pravilo.

15. Zaključek

Ob izbiri za nekoga “ta prave” borilne discipline pa je poleg njene vsebinske ustreznosti treba upoštevati tudi čisto konkretne danosti, saj so tudi znotraj posameznih disciplin možne velike razlike med posameznimi klubi. Pomembni dejavniki pri izbiri so:

1. dostopnost oz. lokacija telovadnice kluba
2. osebnost ter pedagoška in didaktična kompetentnost trenerja (ev. slavni tekmovalec je lahko ni pa nujno tudi dober trener) pa tudi
3. urnik treningov in letni program kluba, in ne nazadnje tudi
4. splošno vzdušje ter medsebojni odnosi (skupinska dinamika) v izbranem klubu.

Katere discipline so bolj ali manj primerne za otroke (zlasti osnovnošolske) smo pojasnili že v članku »Trikrat preveriti – potem vpisati« (Polet, 23.9.2004, glej tu Otroška borilna šola). Tu naj le ponovno izpostavimo predvsem velike prednosti otroške šole juda kot vstopnih vrat v svet borilnih športov nasploh.

Mladostnikom in mladostnicam najbolj ustrezajo borilne discipline, ki obsegajo tudi tekmovalne boje. Pri izbiri bo odločala seveda osebna nagnjenost do tega ali onega načina borjenja, a v ospredju pa naj bo varnost oz. faktor tveganja na treningu in tekmovanjih. Predvsem dekleta, ki se v zadnjih letih vse češče odločajo za borilno usposabljanje, naj pri tem presojajo razumsko, da ne doživijo nepotrebnih razočaranj vsled poškodb (predvsem po dejanskih zadetkih v glavo), ki jih lahko tudi za vedno odvrnejo od borilnih športov ali jim celo negativno vplivajo na poklicno pot.

Večina borilnih disciplin, posebej še nekontaktne, ima za starejše posebno prednost: lahko jih namreč gojimo doživljenjsko. Celo pričnemo lahko precej pozno. Seveda bo takrat varnost pred poškodbami še bolj kot prej na prvem mestu, kar zmanjša pomen borilnega preizkusa kot kriterija za izbor primerne discipline. Za odrasle, moške in ženske, pridejo v poštev predvsem tiste discipline, kjer športno-borilni preizkus ni pogoj za napredovanje v zahtevnejše stopnje, in kjer seveda tudi na treningu ni dejanskih zadetkov (izvzeti so zopet profesionalci kot tudi športniki in športnice, ki gojijo izbrano borilno disciplino že od mladih let dalje). Izboljševanje koordinacije in splošne kondicije ter s tem ohranjanje zdravja in prožnosti duha dobi z leti mnogo večji pomen kot preverjanje dosežene borilne usposobljenosti predvsem za začetnike in začetnice v zrelih letih.