Spominski album

Dr. R. Jakhel v takrat standardnem shitoryu-shukokai gardu. Takole smo nekoč stali v stanadardni predborilni drži ali guardu. Predborilna drža ima dve funkciji hkrati: (a) napadalno: omogočiti mora kar najhitrejši štart v napad, ko se nasprotnik dovolj približa in ob tem ne pokriva svojih vitalnih točk, ter (b) obrambno: omogočiti mora kar najučinkovitejše pokrivanje lastnih vitalnih točk z rokami in stransko držo telesa, za primer, da smo sami napadeni.

Začetki začetkov. Celjani na prvi Budokai poletni šoli v Medulinu, poleti 1969. Prvi trije v vrsti so pionirji celjskega in slovenskega karateja:

• dr. Rudolf Jakhel, (tretji z leve) vodja Karate kluba Celje v času njegove največje rasti 1969-71 in 75-78, danes mojster IX. dan (FEKDA) in med drugim ustanovitelj in vodja mednarodnega združenja za Moderni športni karate MSKAI ter dojen mednarodne Emeskai Dan akademije, Luxembourg
• Anton Maruša, (drugi z leve) danes nosilec mojstrske stopnje VI. dan in do nedavna zastopnik tradicionalnega karate stila Kofukan (japonsko: staroverska hiša) v Sloveniji
• Vinko Gobec, (prvi z leve) soustanovitelj Karate kluba Celje 1969, danes mojster III. dan in do nedavna državni karate sodnik

Celjska regionalna vrsta na poletni šoli v Medulinu, 1971. Od desne proti levi:

• Dr. Rudolf Jakhel, takratni vodja celjskega kluba in regije, ustanovitelj ali soustavnovitelj vseh takratnih klubov v celjski regiji, oz. 1969-78 skupno 37-ih klubov po Sloveniji
• Toni Špiljak, kasnejši favorit v full contact karateju
• Marjan Biderman, soustanovitelj  karate kluba Rimske toplice
• Vlado Paradižnik, danes vodja Sankukai Slovenija
• Marjan Deržek, soustanovitelj Društva za borilne veščine Ljubljana
• Lojze Pižmoht (sedmi), soustanovitelj karate kluba Zagorje

Scena iz ene od tradicionalnih kat na poletni šoli v Medulinu, 1971. Izvaja dr. R. Jakhel.

Že kmalu po začetku uvajanja racionalizacije vsebin in metode karate treninga, spodbujene tudi skozi opazovanje evropske karate elite (gl. komentar k sliki z EP 72), smo ugotovili, da takrat splošno obvezne kate vsebujejo le zelo malo v športni borbi uporabnih tehnik in nikakršnega prilagajanja spreminjajočim se in negotovim borilnim situacijam. Ob tem je posebej zanimivo, da je posebej za ta namen imenovana komisija nemške karate zveza že pred leti ugotovila, da kate ne dajejo zadostne osnove niti za sistemsko oblikovanje samoobrambnega treninga. V Emeskai trenažnem programu danes namesto kat izvajamo “forme”, ki jih sestavljajo športno-borilne tehnike z nekaj veznimi vložki za realno borbo.

Med Evropskim karate prvenstvom, aprila 1971 v Parizu. Razgovor na Pigallu. Od leve proti desni:

• Yoshinao Nanbu (utemeljitelj Sankukai stila s sedežem v Evreux, Francija)
• Žarko Modrič (mojster karateja in dopisnik revije Black belt)
• dr. Rudolf Jakhel (takratni zvezni viceprvak in državni reprezentant)
• Stane Iskra (ustanovitelj prvega slovenskega karate kluba in prvi karate mojster v Sloveniji)
• dr. Emin Topič (utemeljitelj in vodja Budokai centra, Zagreb)

Dr. R. Jakhel prejema bronasto medaljo kot član jugoslovanske reprezentance, ki je osvojila 3. mesto na Evropskem karate prvenstvu EKU, marca 1971 v Parizu. Na tem prvenstvu se je spoznal z reprezentatni nemške zvezne vrste, ki so ga vsled njegovega svojstvenega povezovanja napadov v neprekinjene nize klicali kar “Die Lokomotive aus Jugoslawien”. Kmalu po prihodu v Aachen na doktorski študij je R. Jakhel postal posebni svetovalec tehnične komisije takratne uradne nemške karate zveze (dve leti je dejansko bil  v.d. zveznega trenerja) in je vodil nekaj seminarjev z zveznim kadrom.

Z Evropskega karate prvenstva EKU, 1972, Brüssel.

Borita se večkratna evropska šampiona Gilbert Gruss in Dominik Valera. Fotograf Žarko Modrič, sicer dopisnik Black Belta, je ujel trenutek, ko je Valera izkoristil Grussovo napačno držo “zaščitne” roke med izvajajočo brco in se je s tem “odprl”. To je zelo dober primer taktičnega momenta, TM, kot ga je imenoval dr. Jakhel v svoji knjigi “Moderni športni karate” (glej tu: Naša knjiga). Za razumevanje odločilnega pomena TM se ima avtor zahvaliti prav opazovanju vrhunskih evropskih borcev na EP 1971 in 1972, kot tudi na nemških zveznih karate prvenstvih 1972-75, kjer je večinoma sodeloval kot vrhovni sodnik.

Z Univerzitetnega pokala MSKAI 1991 v Aachenu.  Georg Kidas, član aachenske ekipe, je odlično izkoristil TM (taktični moment), ko se je njegov nasprotnik, Polzelčan Brane Cimperman (sicer večkratni republiški in zvezni prvak), med svojim poskusom napada popolnoma odprl, s tem kot je odmaknil levo zaščitno roko. TM označuje situacijo, ko je nasprotnik v stanju zmanjšane sposobnosti za akcijo  oz. za spremembo akcije, ki je že v teku (ZSA), napadalec pa je na pravi razdalji in v pravi telesni drži za svoj predstoječi napad.

Z ene od regionalnih tekem. Eden najuspešnejših Žalčanov, mojster Jože Hudovernik – Gali, je pravilni anticipiral in izkoristil relativno dolgo trajajoči TM (taktični moment), ki ga je pričakovati ob približevanju nasprotnika v napadu. Sposobnost anticipiranja je v osnovi prirojena, skozi načrten taktični trening in nabiranje borilnih izkušenj pa se še dodatno razvije. Taktična nuja v borbi sama po sebi izničuje vse stilske razlike v karateju.

Ena najuspešnejših izvedb leteče stranske brce 10 (jap. yoko geri), maja 1971 na Petričku pri Celju. Izvaja dr. Rudolf Jakhel, takratni absolutni zvezni viceprvak, prvi Slovenec zvezni reprezentant in sonosilec bronaste medalje jugoslovanske ekipe na Evropskem karate prvenstvu v Parizu, marca 1971

Priznanje iz leta 1990, ko je žalski karate klub praznoval 15-letnico. Ustanovil ga je kasnejši dolgoletni vodja Silvo Marič na pobudo in z vsestransko organizacijsko in sistemsko podporo svojega takratnega trenerja dr. R. Jakhela. Ob koncu 80-ih let je dr. Jakhel osebno spodbudil oživitev skoraj že zamrlega žalskega kluba, ki je takrat uspel ponovno aktivirati večino svoje stare elite, na čelu z mojstroma Galijem in Branetom Cimpermanom (glej slike zgoraj), in jo dopolniti s podmladkom.

Poletna šola v Rovinju, 1977, izpitna komisija. Stoji dr. Rudi Jakhel.  Od izpitne komisije sta vidna le Silvo Marič in Jože Hudovernik. Na tej poletni šoli smo edinkrat preizkusili klasično obliko izpitov za pasove, in nazorno preverili njeno slab učinek. Sestoji iz 80-90% čakanja in 10-20% časa za preverjanje znanja, ki je lahko le zelo omejeno. Nasprotje temu predstavlja današnje Emeskai testiranje skozi programske repetitorije in testne turnirje, kjer se testiranci med testiranjem ves čas in vsestransko izboljšujejo in dodatno napredujejo.

Poletna šola v Rovinju, 1977. Vodilni člani razvojne skupnosti Jugokai:

• dr. Rudolf Jakhel, takrat 4. dan, Celje – Ljubljana – Los Angeles
• Toni Maruša, takrat 3. dan, Železničar Maribor
• Karl Tramšek, takrat 2. dan, Celje
• Stane Čretnik, takrat 2. dan, Celje
• Franko Kenda, takrat 1. dan, Novo mesto
• Zvone Vodni, takrat 1. dan, Prule Ljubljana
• Slavica Markovič, takrat dan kandidatka, Prule Ljubljana
• Jože Hudovernik – Gali, takrat dan kandidat, Žalec
• Slavko Žumer, takrat dan kandidat, Hudinja Celje
• Fahri Mahalla, takrat dan kandidat, Uroševac/Ferizaj, Kosovo
• manjka še Silvo Marič, takrat 1. dan, Žalec

Poletna šola v Rovinju, 1977. Razlaga in demonstracija visoke povratne krožne brce 12 (ushiro mawashi geri). Izvaja dr. R. Jakhel, asistira Karl Tramšek. V prvi vrsti so vidni Toni Maruša (skrajno levo), Jože Hudovernik (na sredini) in Fahri Mahalla (skrajno desno).

Ena od didaktičnih ilustracij iz knjige dr. R. Jakhel, MODERNI ŠPORTNI KARATE. OSNOVE TEHNIKE IN TAKTIKE (izdala Nemška univerzitetna športna zveza, Wuppertal 1989, slovenski prevod: Fakulteta za šport, 1994, glej tu: Naša knjiga). Avtor izvaja visoko krožno brco 8 (mawashi geri), ki se v naslednji fazi nadaljujejo v udarec z roko, to je kombinacijo. Po opazovanju elitnih evropskih borcev je avtor deduciral kombinirane napade noga-roka na 6 osnovnih tipov (I-VI). Vsak od teh tipov se izvaja ali enostransko (z nogo in roko iste strani) ali diagonalno (z nogo in roko nasprotne strani), kar da 12 osnovnih kombinacij (1-12). Le te potem dalje variiramo glede na kombinatorne in situativne danosti, kar da na stotine uporabnih variacij.

MSKAI mednarodna poletna šola v Aachenu, 1988. Vrsta mojstrov:

• dr. Rudi Jakhel, takrat 5. dan, Aachen, Nemčija
• dr. Kostas Mavrommatis, takrat 3. dan, Aachen, Nemčija
• Karl Tramšek Skrabl, takrat 3. dan, Visp, Švica
• Ed Weber, takrat 3. dan, Haller, Luxemburg
• dr. Rainer Huba, takrat 2. dan, Mainz, Nemčija
• Brane Cimperman, takrat 1. dan, Žalec

Kot prvič, tako tudi vsakokrat na novo enako impresivna leteča brca 10 (yoko geri). Izvaja dr. R. Jakhel, jeseni 1988, v glavni hali njegove aachenske univerzitetne skupine na Inštitutu za šport.

Z Jubilejnega seminarja in Univerzitetnega pokala v Aachenu, 1991. Na skupinski sliki od desne proti levi:

stojijo: Dr. R. Jakhel, Z. Strnad-Vodnik (Nova Zelandija), F. Kenda (Novo mesto), prof. F. Mahalla, K.Tramšek-Skrabl (oba Švica), E.Weber (Luxemburg), M. Gril (Novo mesto), B.Cimperman (Žalec), T.Kubička, dr. R. Huba (oba Nemčija)

klečijo: B.Kobal, J.Gulič, N.Bikić (vsi Žalec), dr.M.Arnold (Nemčija), dr.K.Bdair (Jeruzalem), S.Nedić (Žalec), H.Lopatič, R.Markovič (oba Novo mesto),H.Fournell, A.Neufahrt (oba Nemčija), dr.A.Kontogeorgakos (Grčija)

Scena iz meditativne dihalne kate “ten sho”. Izvaja dr. R. Jakhel pod slapom Rinka, 1992.

Mednarodna poletna šola MSKAI v Svratki na Češkem, 1992. Kolektivno izvajanje osnovne forme. Vodita celjska mojstra Srečo Jerovšek in Rado Krušič.

Udeleženci mednarodne poletne šole MSKAI, v Letovicah na Češkem, 1994. Med njimi smo tudi člani Univerzitetnega karate kluba. Čisto na desni v zadnji vrsti stoji Žiga Jakhel, soustanovitelj in dolgoletni vodja UKK.