Pričujoči članek je izšel v skrajšani obliki v Delovi prilogi Polet, 23.9.2004, pod uredniško izbranim naslovom »Trikrat preveriti – potem vpisati.«
Kako naj se odločijo starši, ko njihov otrok postavi zahtevo, da želi trenirati nek borilni šport? |
DR. RUDOLF JAKHEL, Program Borilni športi na Fakulteti za šport
Poglavja:
- Posebnost borilnih športov
- Privlačnost borilnih disciplin
- Kvalitete, ki jih zahteva borjenje
- Zahteve borilnega treninga za otroke
- Varnost kot predpogoj
- Izpostavljenost v udarjalnih disciplinah
- Izpostavljenost v oprijemalnih disciplinah
- Programske dileme
- Oprijemalno borjenje za otroke
- Udarjalno borjenje za otroke
- Osip vsled neprimernega treninga
- Pomen trenerjeve kompetentnosti
- Zaključek
- Opombe
1. Posebnost borilnih športov
Kot je znano, so vse vrste današnjih borilnih športov 1) nastale iz zgodovinskih bojnih spretnosti, s tem, da so v vojnah ali dvobojih smrtonosne posledice telesnih spopadov s pravili omejili na začasno, trenutno ali le simbolično (to je nakazano) onesposobitev nasprotnika. A tudi reguliran športni dvoboj je po svoji naravi še vedno zelo blizu dejanskemu spopadu osebnosti, do česar sicer v športu ne sme priti. Zato je v borilnih disciplinah bolj kot vseh drugih športih merodajno »športno« obnašanje udeležencev. V ospredju je torej osebna izgrajenost. Za mojstrsko stopnjo v borjenju (znani »črni pas« v večini azijskih disciplin) je motorična borilna učinkovitost šele temelj, iz katerega naj zraste strokovno in moralno vzorna, samostojna, samozavestna in vsestransko odgovorna osebnost. To je lahko osnovni razlog, da naše otroke usmerimo v gojenje katere od borilnih disciplin – in hkrati kriterij za izbiro ali neizbiro nekega konkretnega kluba.
2. Privlačnost borilnih disciplin
Preverjeno je, da prihaja mladina k borilnim športom z izrazito osnovno željo, da se nauči borjenja za primer silobrana,torej, da bi se znala učinkovito stepsti, če bi bilo treba.2) Zelo verjetno velja isto že za osnovnošolske otroke, ko si zaželijo postati kot njihovi junaki iz filmov in igric, ki premagujejo zlo. Otroci seveda še niso zmožni
- razumeti, da se borilna virtuoznost pridobi le z zahtevnim treningom,
- prav tako se ne zavedajo vseh o možnih posledicah nevarnih akcij
- in vsled tega ne čutijo potrebe po samoobvladovanju, kar eden od učinkov treninga.
Predem vpišemo svojega otroka v neko borilno šolo, poskrbimo, da bo kar najbolje dojel, kaj to zanj pomeni, sicer bo njegovo začetno navdušenje hitro zamrlo.
3. Kvalitete, ki jih zahteva borjenje
Razreševanje telesnih spopadov v lastno korist zahteva:
- veliko motorično natančnost, zanesljivost in prilagodljivost
- prožno in hitro umsko dojemanje in anticipiranje spreminjajočih se borilnih situacij, ter
- čustveno trdnost, neomajnost, napadalnost, neustrašnost, vztrajnost, ciljno usmerjenost itd.
Te kvalitete zahtevajo vsebinsko obsežen in zato dolgotrajen ter discipliniran trenažni režim, kot ga zmore šele mladina od srednje šole naprej. Osnovnošolski otroci se sicer lahko pridužijo tudi takšnemu treningu. Ali pa potem pri izbrani borilni disciplini tudi vztrajajo, je odvisno od dejavnikov, ki nimajo povezave z vsebino oz. načinom treninga: napr. priljubljenost trenerja/trenerke, ugodni termini oz. lokacija, neobstoj alternative, avtoriteta staršev itd., torej od naključij.
4. Zahteve borilnega treninga za otroke
Za načrtno uvajanje osnovnošolskih otrok v akumulativni trening borjenja je nujen svojstven, njim prirejen pristop oz. program. Osnovno vodilo mora biti, da hodi otrok na trening z veseljem, kar dejansko bo, če:
- zanj to ne bo prevelika časovna obremenitev (zadostuje enkrat tedensko),
- ga bo zmogel psihofizično (torej bo primeren njegovi razvojni stopnji),
- mu bo vedno zanimiv in zabaven (torej bo v obliki iger, izzivov, nalog, ciljev, in ne predpisov ali procesov oz. form),
- bo vedno znova občutil nek napredek (skozi sistem pravilno tempiranih preizkusov in priznanj, napr. pismena priznanja, značke, otroški pasovi).
Za starše je seveda pomembno, da se otrok pri tem ne samo zabava, ampak hkrati zares sistemsko napreduje tako motorično kot osebnostno.
5. Varnost kot predpogoj
A tu je še predpogoj, ki ga izpostavljamo posebej. Kdorkoli se želi naučiti spretnosti borjenja, želi to doseči na varen način, to je s kar se da majhnim rizikom poškodbe tako med treningom kot na tekmovanju.4) V največji meri velja to za otroke. Pri tem je upoštevati, da niso vse borilne discipline enako rizične.
6. Izpostavljenost v udarjalnih disciplinah
Vsem je očitna visoka stopnja nevarnosti pri udarjalnih disciplinah, ki jih prav vsled tega delimo na dve podskupini: (a) kontaktne in (b) nekontaktne.
- Pri (a) kontaktnih disciplinah se udarja oz. brca na polno, zadetki so torej dejanski. Da pri tem ne pride do (večjih) poškodb, uporabljajo vse vrste ščitnikov, Med te discipline spadajo napr. boks, kikboks, tajski boks, taekwondo, pa tudi vse univerzalne discipline (obsegajo tako oprijemanja kot udarce oz. brce) kot so sumo, hapkido, ju-jutsu, pride, vale tudo itd.
- Pri (b) nekontaktnih disciplinah pa se varnost zagotavlja s tem, da se udarci in brce izvajajo le »tik do« oz. s »kontroliranim dotikom«. Dodatno se lahko uporabljajo ščitniki za roke in noge, tako da je tudi pri nenameravanih zadetkih verjetnost poškodbe zelo majhna. Sem spadajo praktično vse pri nas uveljavljene karate šole.
7. Izpostavljenost v oprijemalnih disciplinah
Mnogo manj je očitna stopnja nevarnosti pri oprijemalnih disciplinah, kot so judo, rokoborba, aikido itd. Ne vključujejo sicer najbolj nevarnih prijemov in vzvodov, kot jih nekatere od univerzalnih disciplin (napr. vse inačice ju-jutsa, hapkido itd.), a tudi nespretni padci ter vzvodi in davljenja so lahko usodni. Zato mora biti pri začetnikih, posebej pa pri otrocih, izbor dovoljenih akcij omejen na kar se da nenevarne situacije. K temu težijo v otroškem programu juda.
8. Programske dileme
Čeprav lahko vidimo otroke pri skoraj vseh vrstah borilnih disciplin, jih večina (še) nima (zadosti) prirejenih programov zanje. 5) Dosedanja diskusija nakazuje, da bi najustreznješe uvajanje osnovnošolskih otrok v borilne športe predstavljala neka vsem disciplinam skupna »borilna otroška predšola«.V takem programu bi otroci skozi igro sistematično usvajali posamezne motorične in situacijske borilne osnove, in se le sčasoma in postopno specializirali za katero od uveljavljenih oprijemalnih ali udarjalnih disciplin. A to je še bodočnost. Zaenkrat lahko za svojega otroka le kar najbolj premišljeno izberemo med obstoječimi ponudbami.
9. Oprijemalno borjenje za otroke
Otrokom je najbližje razreševanje spopadov v tesnem prijemu z nasprotnikom, saj pri tem dobivajo neposredne in takošnje povratne informacije za lastne akcije. Sinhronizacije vseh vrst vlečenja in porivanja z namenom prevrniti nasprotnika ali mu to namero preprečiti – tega se otroci naučijo igraje, z lahkoto in intuitivno, skozi dotik in telesni občutek (taktilno in kinestetično). Na tem temelji otroška šola v judu in iz tega bi morala izhajati tudi neka možna skupna »borilna predšola«.
10. Udarjalno borjenje za otroke
Udarjanje je neprimerno bolj zahtevno. Le redki otroci znajo intuitivno pravilno udarjati, to je z uporabo mase telesa in s polnim zamahom. Če pa že, jih je potem toliko teže prepričati, da morajo svoje udarce hkrati kontrolirati, tako da partnerja ne poškodujejo. Zahteva udariti z vso močjo (sicer udarec ni smiseln) a pri tem ne zares zadeti (ker je to nevarno), je sama po sebi nasprotje, ki zahteva polno koncentracijo in razumsko kontrolo: tega ne zmorejo niti vsi odrasli, kaj šele otroci. Po izkušnjah začenjamo pri otrocih opažati zmožnost kontrole udarcev šele nekje od 11.-12. leta dalje. Še večji problem so brce, saj noge nasplošno slabše koordinacijsko obvladamo kot roke, so pa brce zaradi večje mišične mase nog mnogo močnejše kot udarci z roko.
11. Osip vsled neprimernega treninga
Pri tem še nismo dovolj poudarili čustvene plati, ki je pri otrocih merodajna. Treninga pač še ne dojemajo kot zaporedja stopnic do izpolnitve želje »postati nepremagljiv«. Njim nezanimivih vaj (ker ne vidijo njihove povezave z njihovo željo) kot tudi treninga v celoti se lahko hitro naveličajo. Ko pa ga enkrat opustijo, se v tisto borilno disciplino praviloma ne vračajo več, tudi kasneje ne, ko že lahko doumejo smiselnost zahtev treninga. Tako otrokom didaktično in pedagoško nezadostno premišljen oz. otrokom ne dovolj prirejen trening v bistvu škodi tudi borilnim disciplinam samim.
12. Pomen trenerjeve kompetentnosti
Prav tako prispeva k osipu tudi neustrezen treneski kader. Naj opozorimo, da trenerska diploma v določeni borilni disciplini ne pomeni nujno tudi, da je njen nosilec usposobljen za trenerja otrok. Še manj zanesljiva kvalifikacija so morda neki osvojeni pokali ali pa celo zgolj črni pas v tisti borilni disciplini. Ob vpisu otroka v izbrani začetni tečaj borjenja si raje vzemimo čas in preverimo reference trenerjev, če jih ne poznamo osebno. V klubih, kjer ni navedeno, kdo bo treniral otroško skupino – in ta pojav je pogost – se žal pač še ne zavedajo pomena ustreznosti kvalifikacij oz. referenc trenerja. Vse prevečkrat se dogaja, da vodi trening otroške skupine pač kdo od starejših pasov v klubu, ki mu to ni odveč, ne glede na njegove/njene trenerske in verjetno še manj glede na njegove/njene pedagoške sposobnosti. Najslabša od vseh možnosti pa seveda je, če otroci trenirajo kar skupaj z odraslimi, kar kaže na popolno nekompetentnost trenerjev za treniranje otrok.
13. Zaključek
Za uvajanje v oprijemalne discipline imamo kar dobro preizkušeno in urejeno judo otroško šolo. Staršem preostane, da preverijo, ali je v izbranem klubu na voljo tudi ustrezno usposobljen in izkušen trener.
V udarjalnih disciplinah, ki so primerne za otroke – torej nekontaktne, predvsem karate – podobno preizkušene otroške šole žal še ni. Ta manko delno nadomeščajo tisti redki mojstri, ki so neodvisno drug od drugega na osnovi lastnih dolgoletnih izkušenj, starševstva in prirojenega razumevanja zmožnosti in potreb otrok razvili vsak svojo metodiko za trening z otroki.6)
Informacije o primernosti ponujenih programov in trenerjev se lahko dobijo preko drugih staršev, ki so imeli ali še imajo svoje otroke v posameznih klubih, dalje preko ev. pisnih referenc, vsekakor pa je najboljši v ta namen osebni stik s trenerjem ali trenerko. Staršem priporočamo tudi ev. priključitev izbranemu klubu, saj tako pridobijo neposreden vpogled in ev. tudi vpliv na dogajanje.
…………………………………………..
Opombe:
1) Borilne športe delimo najprej na »goloroke« in »polnoroke«. Slednje predstavljajo discipline rokovanj s priročnimi in hladnimi orožji, ki jih tu ne obravnavamo, saj otrokom ne zagotavljajo zadostne varnosti. Redke možne izjeme, ko so morda starši prevzeli ta rizik, le potrjujejo pravilo. Prav tako tu ne obravnavamo disciplin “tai-chi” in “tae-bo”, ki nista usmerjeni v športno borjenje.
2) R. Jakhel, »Spremembe v pričakovanju karate začetnikov, 1970-1999«. Poročilo o raziskavi v zborniku Univerze v Pikardiji (Francija), Fakulteta za športno znanost, 1. svetovni kongres borilnih športov in bojnih veščin, Amiens (Francija) 31.3.-2.4.2000, str. 56-57. (V francoščini in angleščini.)
4) Več o tem glej tu poglavje Karate v silobranu, »Posebna koristnost karate športa«.
5) Vmesni rezultat ankete Inštituta za šport in športno znanost Univerze v Heidelbergu, 2004.
6) Kot najbolj zavzeti na tem področju veljajo napr. trenerji karateja kot sta Ančnik in Paradižnik v Ljubljani, Javoršek v Maribou, Sever v Idriji in še nekateri.