Kontakt: ukk@mska.net

Za razvojne raziskave

Objavljeno v reviji Šport, Revija za teoretična in praktična vprašanja športa, Izd. OKS – Združenje športnih zvez in Fakulteta za šport v Ljubljani, XLIV-2/3-1996, str. 15-18. Revidirano 2012.

Sporočilo tega članka je danes enako aktualno pred 20-imi leti. Leta 2012 je iz nekaj neodvisnih stilskih karate zvez in klubov nastala  nova, vse stile združujoča krovna Zveza karate organizacij Slovenije, ZKOS. Zveza z enakim imenom je obstajala sicer že 1976, ko se je takratna stilsko monopolna Karate zveza Slovenije, KZS, bila prisiljena pluralizirati in preimenovati v ZKOS. A ko se je 1992 preimenovala nazaj v KZS, je pričel tudi novi ciklus monopolizacije karateja, tokrat v obliki privatiziranja zveze in izigravanja osnovnih pravnih norm s strani povezane skupine funkcionarjev. Nova vsestilska ZKOS je alternativa temu negativnemu trendu, s tem pa tudi prekinja dolgoletni odklonilni odnos do transparentnosti in športno-znanstvenega pristopa v karateju.

Pozor, copyright! Brez avtorjevega pisnega privoljenja ni dovoljeno ne mehanično ne elektronsko niti kakšno drugačno presnemavanje, objavljanje ali razmnoževanje celotnega ali posameznih delov sledečega prispevka.

Dr. Rudolf Jakhel

PRAKTIČNI PRISTOP K RAZISKOVANJU V KARATEJU

Potreba po in pristop k razvojnemu raziskovanju v karate športu s stališča trenerja kot uporabnika.

Za športni karate je značilno, da je trenažni proces gledano v celoti še globoko zasidran v orientalskih tradicijah in se le z velikim zaostankom in sporadično prilagaja zahtevam sodobne karate športne borbe. Praktični pomen dosedanjih maloštevilnih kvantitativnih raziskav v tej smeri je bil neznaten. K načrtnemu izboljševanju didaktične zasnove bi bilo najprimerneje pristopiti tako, da bi izhajali iz prioritet dejanskih problemov trenažne prakse. Že če bi uspeli zajeti in urediti tovrstne izkušnje vodilnih slovenskih trenerjev in tekmovalcev/tekmovalk, bi se pokazali mnogi pozitivni učinki za slovenski karate šport.

Vsebina:

  1. Za večjo pozornost karate športu
  2. Razvojno stanje karateja
  3. Stališča do športnosti v karateju
  4. Samodejno reševanje problema
  5. Izhodišče raziskovanja
  6. Glavni raziskovalni sklopi
  7. Praktični pristop k raziskovanju karateja
  8. Pričakovani pozitivni učinki
  9. Pripombe
Prihajamo

Prizor z ene od mednarodnih poletnih šol Emeskai modernega športnega karateja v Svratki na Češkem.

1. Za večjo pozornost karate športu

Raziskava prof. Sobotke z dunajske univerze, ki ugotavlja splošno koristnost 50 izbranih športov glede na kriterije: telesno pripravljenost, varnost (pred poškodbami), zdravje in vpliv na okolje, je precej pretresla tudi pri nas ustaljene stereotipe o pozitivnih učinkih mnogih popularnih športov.(1) Škoda, da raziskava ni upoštevala tudi pri nas vedno bolj aktualnega kriterija koristnosti za osebno varnost v vsakodnevnem življenju, to je samoobrambne usposobljenosti oz. pripravljenosti na silobran. Splošno naraščanje nasilja po ulicah in šolah ta kriterij žal tudi pri nas močno postavlja v ospredje. (2) V tem primeru bi se namreč borilni športni, ki so že sedaj na splošno presenečenje uvrščeni v zgornjo polovico lestvice iz navedene raziskave, prebili med sam vrh družbeno najbolj koristnih športov.

Še posebej velja to za karate, ki naj bi po splošnem mnenju bil eden najnevarnejših športov, v tej tabeli pa je po kriteriju varnosti (glede na možnost poškodb) enak rokometu ali squashu in ga najdemo le stopnjo za atletiko, gimnastiko, košarko, odbojko, pešačenjem itd. Insiderje to seveda ne preseneča, saj se varnosti pred poškodbami v karate športu posveča največja skrb. S to raziskavo smo prvikrat dobili objektivno osnovo za ugotovitev, da spada karate med športe, ki si zaslužijo mnogo večjo medijsko pozornost in višjo institucionalno prioriteto kot doslej.(3) To seveda zadeva tudi pozornost akademskih institucij in doprinos znanstvenega raziskovanja k razvoju tega športa.

Gledano s stališča trenerjev karateja je namreč na voljo bore malo znanstveno preverjenih in ustrezno formuliranih metodičnih napotkov za njihovo delo. Leta 1976 je bil na osnovi konsenza vodilnih mojstrov karateja pri nas prirejen prvi seminar za karate trenerje; organizirala sta ga skupno Visoka šola za telesno kulturo oz. takratni Šolski center za telesno vzgojo in Zveza karate organizacij Slovenije. Celih dvajset let kasneje pa ni v tem pogledu opaziti kakšnega posebnega napredka. Vsa kasnejša gradiva za šolanje karate trenerjev v glavnem še vedno zgolj kompilirajo poglavja iz splošne teorije oz. metodike treniranja, ne da bi vsebinsko določili njihovo specifično uporabnost v treningu karateja. Kdor ima primerjavo s stanjem v drugih športih, se lahko samo sprašuje, kako to? Še posebej, če mu je poznan velik razkorak med tradicionalnimi stili in njihovimi trenažnimi programi na eni ter tekmovalnemu dogajanju v karate športni borbi na drugi strani.

2. Razvojno stanje karateja

Ob svojem prihodu k nam pred približno 30-imi leti, v Evropo nekako 10 let prej, se je karate že pričel transformirati iz arhaične orientalske veščine v tekmovalni šport evropskega formata. Prav zaradi te transformacije smo doživeli skokovit razmah in razvoj karate športa po celi zahodni polobli. Priprava na športna tekmovanja je postal osrednji smisel in cilj treninga karateja. Kot v drugih športih gre navsezadnje tudi tukaj za zmago na tekmovanju in ne za to, kako zadostiti nekim nepreverljivim in nespremenljivim gibalnim, vedenjskim in duhovnim zahtevam neke časovno, geografsko in kulturno nam zelo oddaljene tradicije, ki športne borbe ni poznala.(4)

Uveljavitev karate športne borbe omogoča in hkrati tudi zahteva ustrezno prilagajanje procesa treninga. Le-ta se mora ravnati po zahtevah, ki jih pred tekmovalca postavlja cilj športne borbe: premagati nasprotnika v okviru pravil. Prav prevlada in težnja k ekskluzivnosti tega cilja kot smisla in namena treninga predstavlja ključno vprašanje športnosti karateja. V tem oziru bi lahko prepoznali tri osnovna stališča, ki so značilna za trenutno stanje v razvoju karate športa.

3. Stališča do športnosti v karateju 

a) Vztrajanje pri tradicijah

Tradicionalni karate predstavlja kar nekaj stilov ali šol, ki izhajajo iz različnih pogledov nekaterih starih mojstrov o tem, kaj je v karateju koristno vaditi, in kako se to dela. V nekaterih pogledih znajo biti medsebojno na popolnoma nasprotnih pozicijah. Vsi ti stili so nastali v času pred uveljavitvijo športne borbe in zatorej nimajo vgrajenih tovrstnih izkušenj. Današnje predstavnike posameznih stilov skrbi nadaljni razvoj karateja v tekmovalni šport po zahodnjaških standardih, saj je do sedaj izničil že kar nekaj nekoč nedotakljivih navodil za trening. Takemu razvoju se upirajo pod parolo “Nazaj h koreninam!” in seveda od njih spodbud za načrtno, študijsko podprto razvijanje pripomočkov za trening ni pričakovati. Največ, kar zmorejo, je pristanek na medicinske študije ter izbrane parcialne kvantitativne analize, ki naj bi potrjevale pravilnost posameznega stila. Tradicionalci odklanjajo inovacije in uvajanje športnosti kot vulgarizacijo karateja, jih zanikujejo oz. jih zanje sploh ni.(4a)

b) Neopazno, sporadično reformiranje

Nekateri tradicionalci pa niso tako ortodoksni in priznavajo pomanjkanje neposredne priprave na športno borbo v trenažnih programih tradicionalnega karateja. Zato si skušajo zagotoviti nekoliko prostega prostora znotraj svojega stila, ne da bi s tem želeli vplivati na tradicionalni program šolanja. Ker pač potrebujejo športne uspehe za svojo popularnost in s tem stalen priliv novincev, so prisiljeni tolerirati inovacije, ki jih v trening intuitivno vnašajo uspešni tekmovalci in izkušeni trenerji. Tako se tudi tradicionalni karate zlagoma in neopazno reformira: stilske razlike zgubljajo na pomenu in v ospredje se postavljajo športni uspehi.

Prav tega je v svetu in pri nas največ. Mnogi uspešni trenerji so namreč že močno posodobili svoj pristop, čeprav večinoma še kar naprej z vso vehementnostjo zastopajo tradicionalne vrednote svojega stila. Pri tem ni jasno, ali delajo to zavestno, ali pa res ne vidijo širših pozitivnih implikacij svojega prispevka. Zanimivo pa je, da večina reformistov enega stila po pravilu odklanja inovacije reformistov drugega stila, oboji skupaj pa moderniste, čeprav jim vsebinsko vseskozi sledijo.(5) Naravna gibalna shema je pač vsem skupna, samo odkriti jo je treba. Stališče teh inovatorjev in reformistov do koristnosti znanstvenega pristopa h karateju je ambivalentno, ker so predvsem intuitivni praktiki.(6) Kot taki so do sedaj hočeš-nočeš največ doprinesli k modernizaciji karate športa.

c) Pospešena modernizacija

Kot moderniste lahko označimo tiste redke, ki vidijo in opozarjajo na razkorak med tem, kar naj bi po tradicionalni shemi karate bil in kar je skozi uveljavitev športne borbe v resnici postal. Zavzemajo se za realistično gledanje na karate kot šport, njegovo športnoteoretično opredelitev ter načrtno uvajanje preverjenih izkušenj iz tekmovalne prakse v celoten trenažni proces s končnim namenom postopnega oblikovanja izhodiščnega, na nauku o športnem treniranju temelječega didaktičnega modela.(6a) Pri tem izhajajo iz ključne ugotovitve, da namreč v karate športni borbi uspešni tekmovalci in tekmovalke sami od sebe opustijo specifične zahteve svojega stila in spontano uporabljajo naravno, vsem skupno, univerzalno gibalno shemo. (7)

4. Spontano reševanje problema

Siva cona med zahtevami športne borbe kot cilja treninga in metodiko treniranja v tradicionalnih karate šolah je med drugim privedla do dveh zanimivih pojavov.

(a) Na eni strani v nekaterih državah (napr. ZRN) strokovne zveze ustanavljajo nekakšne državne promocijske centre, kjer naj se perspektivni tekmovalci in tekmovalke usposabljajo za tekmovanja, kar seveda pomeni, da njihovo dotakratno usposabljanje v okviru različnih stilov pač ne ustreza več današnjim zahtevam po uspešnosti. To seveda institucionalizira uveljavljanje reform in tradicionalne stile marginalizira. Žal pa do sedaj ni nikjer bil storjen nadaljni logični korak, ki se ponuja sam od sebe: neke nove metodike, po kateri bi potem v takih centrih trenirali, nihče sistematično ne razvija, čeprav potrebo po njej zaznava vedno večji krog karate športnikov in športnic. (8)

(b) Na drugi strani pa se iz istega razloga širi radikalni reformizem: pojavlja se  vedno več novih nejaponskih šol ali stilov – ponavadi z japonsko zvenečimi imeni – ki zvečine brez kakšne globlje analize eklektično povezujejo posamezna tradicionalna navodila za trening z lastnimi izkušnjami ali opažanji vodilnih mojstrov.(9)

5. Izhodišče raziskovanja

Kakorkoli torej pogledamo, je razkorak med tradicionalnimi metodikami treninga in zahtevami športne borbe kar z vseh strani občuteni problem in tisto polje, ki ga tradicionalni stili ne pokrivajo zadosti ali pa sploh ne. (Glej sliko 1) Če se lotimo raziskovanja karateja na tem prostem problemskem polju bomo ostali na interesno relativno nevtralnem prostoru, kjer se posamezne stilske šole ali trenerske korifeje ne bi smele čutiti ogrožene. Prav tu so vrata za vstop športne znanosti v karate pravzaprav na stežaj odprta.

Slika 1: Shematična ponazoritev stanja v karate športu

Za športne dejavnosti nasploh velja, da je polje preizkusa (tekmovanja) v celoti prekrito z večjim poljem treninga kot priprave na ta preizkus. Elementi treninga so usmerjeni v polje preizkusa, ki leži v središču polja treninga. V karateju pa polje preizkusa v športnem borjenju ni v središču polja treninga in elementi treninga niso usmerjeni vanj. Polje tradicionalnega karate treninga le deloma pokriva polje karate športnega borjenja in ima v svojem središču druge preizkuse (napr. kate), v katere so usmerjeni elementi treninga. Okoli novega polja športnega borjenja pa se pod njegovim vplivom (izkušnje, opažanja) sporadično in spontano tvori novo večje polje sodobnega športnega treninga. Tako se razvija moderni športni karate, ki se le deloma prekriva s poljem tradicionalnega karateja. krogi


Vsak resen poskus izboljšave metodike treninga mora prispevati k uspešnejšemu udeleževanju v športni borbi. Kot prvo bi torej morali analizirati namen, pogoje in možnosti preizkusa borilne sposobnosti v karate borbi, regulirani s pravili. Pravila so vedno zgolj sporazum, konsenz udeležencev, ki odražajo njihovo trenutno stopnjo razumevanjatega, kar počnejo.(10) Od 50-ih let, ko so se uveljavila prva tekmovalna pravila, do danes je način reglementiranja športne borbe doživel že kar precej različic in sprememb. Trend teh sprememb nam pomaga razumeti, v kateri smeri se je športni karate do sedaj razvijal in tudi kakšne so nadaljne pespektive tega razvoja. To nam daje seveda orientacijo za oblikovanje treninga karateja, saj regulativa športne borbe postavlja jasne zahteve po določeni tehnični, taktični, telesni in psihični pripravljenosti. (11) Preizkus je cilj treninga in ga s tem določa, ne obratno.

6. Glavni raziskovalni sklopi

a) Tehnično-taktična priprava: borilna spretnost

Pod tehnično in taktično pripravljenost šteje sposobnost za uspešno izvajanje borilnih akcij kot so napadi, protinapadi, izmikanje, manevriranje, blokiranje, speljevanje in zapore nasprotnike. Vsaka od teh akcij ima svoj tehnični in svoj taktični vidik. Tehnično gre za gibalno, motorično izvedbo posamezne akcije. Pri tem je največja pridobitev za trenerja, če lahko v praktično neskončni množici možnih akcij prepozna skupno, univerzalno osnovo, ki je v primeru športne borbe naravna motorična shema. To mu omogoča, da celoten borilni repertoar zreducira na pregledno število osnovnih tipov akcij, ki jih kasneje variira, kakor zahtevajo taktični, situacijski razlogi. Nekaj tematsko razpršenih posamičnih poskusov kinezioloških (biomehanskih, biomotoričnih) študij karate tehnik že imamo in jih je možno vključiti v smislu tukaj zastavljene zasnove. Na polju taktičnih vprašanj pa je znanstveni pristop zelo slabo prisoten in bo treba v marsičem orati ledino.

b) Telesna priprava: kondicija

Pri telesni pripravljenosti gre predvsem za ugotovitev pomembnosti posameznih energetskih komponent treniranosti kot so hitrost, moč, in vzdržljivost. (Koordinativne sposobnosti in gibljivost smo implicirali v tehniki). Po izkušnjah vemo, da je na prvem mestu hitrost oz. hitrostna moč, ki je v tesni soodvisnosti od koordinativnega izboljšanja tehnike. Mnogo bolj pa smo negotovi o tem, kako hitrostno moč povečevati z dodatnim treningom, da ne dosežemo kontraučinka na koordinativno sposobnost. Odprto vprašanje je napr. tudi vprašanje vzdržljivosti oz. hitrostne vzdržljivosti in razmerja med aerobnim in anaerobnim treningom. Sicer pa si z ozirom na telesno pripravljenost v karateju lahko precej pomagamo kar s transferji iz že obstoječega rezervoarja znanja o metodiki kondicijskega treninga (napr. tek na 400 in 800m).

c) Psihična priprava: notranja čvrstost, samokontrola

Pri psihični pripravljenosti gre predvsem za utrjevanje nekaterih psihičnih lastnosti, brez katerih si ne moremo predstavljati borbe: motiviranost, napadalnost, neustrašnost, vztrajnost, odločnost, zbranost, preudarnost, in druge. Vemo, da lahko nekdo, tudi če je motorično neizrazit in uporablja le nekaj tehnik, vsled svoje psihične premoči premaga tehnično in kondicijsko mnogo bolje pripravljenega, tudi večjega in težjega nasprotnika. Važne pa so tudi lastnosti, ki zagotavljajo športnost in varujejo nasprotnika; to so npr. občutek za mero, fair play, samokontrola, sposobnost sprejemanja nepravilnih odločitev sodnikov, nemaščevalnost, solidarnost itd. Po drugi strani pa gre tudi za razvijanje tkim. ideomotoričnih sposobnosti, ko skozi “kino v glavi” hitreje zapopademo motorične naloge pa tudi sami sebe motiviramo za naporen trening, premagujemo strah pred nastopom ali malodušje po porazih, po poškodbah itd.

Odkar se je psihotrening dobesedno udomačil v evropskem športu, (12) ga je treba čimprej integrirati tudi v sodobno didaktično shemo karateja. Prav z razširitvijo uporabe psihotreninga je izgubil tradiconalni karate še poslednji argument za svojo nepogrešljivost in posebnost, saj se ne more več sklicevati niti na to, da edini posreduje duhovno pripravo in oblikovanje osebnosti. V tem oziru se je treba pravzaprav le seznaniti z že razvitimi pristopi in načini psihotreninga in na osnovi izkustvenega konsenza in drugih kriterijev napraviti ustrezen izbor.(13)

7. Praktični pristop k raziskovanju karateja

Da bi načrtno in znanstveno utemeljeno lahko prispevali k postopnemu oblikovanju sodobne didaktične zasnove v karateju, bo potrebno precej časa in naporov, pa tudi komunikacijske in organizacijske spretnosti. Jasno je, da vsemu predhodi identifikacija že obstoječih raziskav, ki se neposredno ali posredno nanašajo na temo, ter evaluacija njihove uporabnosti – in ev. dejanske uporabe – pri vsakodnevnem trenerskem delu. (14)

Takoj za tem, lahko pa že tudi vzporedno, bi bilo treba identificirati oz. artikulirati dejanske probleme trenažne prakse in urediti katalog odprtih vprašanj oz. pričakovanj do znanstvenega raziskovanja v karate športu. To bi bile smernice za nadaljne raziskave. V vseh teh letih slovenskega karateja se je moralo nabrati dovolj izkušenj, ki nam jih lahko posredujejo vodilni slovenski trenerji kot tudi tekmovalci in tekmovalke. Če bi te izkušnje zajeli, opisali, uredili po nekih vnaprej izbranih kriterijih ter evaluirali skozi diskusijo in sintezo, lahko pričakujemo mnoge pozitivne, praktične učinke.

8. Pričakovani pozitivni učinki

1) V slovenskem karateju bi se končno začelo nekaj tudi vsebinsko premikati, kar bi zagotovo (a) zboljšalo njegov image v javnosti in pred merodajnimi institucijami, in (b) znotraj karate športa spodbudilo pozitivne občutke in večjo motivacijo za produktivno sodelovanje.

2) Izdelek bi lahko funkcionalno uporabili trenerji po klubih pri svojem delu kot osnovne, znanstveno preverjene smernice, ne glede na njihov stil.

3) Institucionalizirala bi se neka nevtralna strokovna platforma za problemsko, vsebinsko diskusijo, ki je v karateju do sedaj ni bilo.

4) Vključeni bi bili vsi vodilni karate trenerji in tekmovalci/tekmovalke v Sloveniji ne glede na stil ali (ne)povezanost s strokovno zvezo.

5) Pokazalo bi se, komu v slovenskemu karateju gre dejansko za stvar; tudi tisti manj pripravljeni na dialog bi bili prisiljeni na konstruktivno sodelovanje.

6) Fakulteta za šport bi kot nosilka raziskave odigrala vodilno strokovno vlogo, ki ji pritiče tudi v karate športu.

7) Dobili bi precej objektiviziranega delovnega gradiva za šolanje karate trenerjev oz. za preverjenje njihovega znanja.

8) Akumuliralo bi se mnogo vedenja o praktičnih izkušnjah v karateju, kar bi pripomoglo k opredeljevanju nadaljnih korakov pri raziskovanju in razvijanju sodobne didaktične zasnove.

9) Dobili bi pregled nad do sedaj že opravljenimi empiričnimi raziskavami ter predstavo o njihovi uporabni vrednosti.

10) V obliki seminarskih nalog bi se lahko začele tudi empirične raziskave, ki bi jih ev. sprožila artikulacija posameznih problemov, za katere bi bilo možno ugotoviti, da je ustrezna raziskovalna infrastruktura že na razpolago.

11) Vzbudilo bi se večje zanimanje za karate – za trening in raziskovanje – tudi med študenti fakultete za šport.

Morda bi se dalo zaznati še kakšne druge pozitivne učinke, a že našteto zadostuje, da se odločimo »za«. Tistim pa, ki bi po tem najraje kar takoj prešli na neko numerično merjenje in primerjanje, je seveda treba pojasniti, da je karate žal še vedno v začetni, hevristični fazi »oznanstvenjenja«, ko pojave šele zaznamo, opisujemo, določamo pojme, klasificiramo, posplošujemo itd. (15) Za usmerjeno razvojno naravnano raziskovanje karateja s stališča praktičnih potreb je smiselno najprej oblikovati nek vsebinski ciljni okvir, koncept, ki ga lahko potem po potrebi in zmožnostih postopno zapolnimo z detaljnejšimi, kvantitativnimi študijami.

_______________________________________________

Pripombe:

(1) Glej tabelo v časopisu DELO, Sobotna priloga, 30.9.95, članek “Veslajte, ljudje”.

(2) Usposobljenost za silobran je za mlade eden glavnih motivov, ko se odločajo za karate, čeprav to sprva tudi sami pred seboj skrivajo za drugačnimi navedbami. V dosedanjih 47 generacijah začetnikov (na treh kontinentih), kolikor jih je do sedaj treniral avtor, je mogoče na prste ene roke prešteti tečajnike, ki so bili pripravljeni priznati, da so prišli h karateju predvsem iz tega razloga.

(3) Do sedaj relativne brezbrižnosti javnosti do karateja ni popravil niti vrhunski dosežek študenta Fakultete za šport, Klemna Stanovnika, ki je lani v Ljubljano prinesel bronasto medaljo s svetovnega prvenstva in s tem uvrstil Slovenijo v svetovno elito karate športa.

(4) Kot končni cilj in smisel gojenja karateja je po trditvah tradicionalistov oblikovanje osebnosti in načina življenja skozi popolno kontrolo telesa in duha. Za tradicionaliste je razumevanje karateja kot športa, v katerem velja le zmaga v športni borbi, vulgarizacija karateja. Pri tem pozabljajo na zgodovinsko dejstvo, da so karate Japonci uvozili z Okinave po letu 1922 in ga šele takrat vtaknili v religiozno-filozofski okvir bushido kodeksa japonskih samurajev. Okinavski karate se je v nasprotju s tem razvil znotraj družinskih klanov kot smrtonosna samoobrambna veščina, ki nima nobene zveze z budizmom ali šintoizmom, razen da so na njegov razvoj nekoč vplivali potujoči budistični menihi s Kitajske s svojim “chuan-fajem”.

(4a) Tu prihaja pri nas tudi do paradoksalnih situacij, ko kdo iz Rovt, Spodnjega Kašlja ali Petrovč sveto spoštuje in z vso ihto zagovarja daljnovzhodne tradicije, ki jih niti dobro ne pozna in jih po definiciji nikoli ne bo mogel dojeti, kaj šele imeti za svoje.

(5) Lep primer je avtorjeva monografija, Rudolf Jakhel, MODERNI  ŠPORTNI KARATE: TEHNIČNE IN TAKTIČNE OSNOVE, izd. Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, 1994. Knjiga je delno poročilo po 17 letih  dela na raziskovalno-razvojnem projektu “Racionalizacija v karate  športu” in razlaga karate na povsem nov, analitično-sintezni način. Nacionalna panožna zveza, ki jo sporočilo zadeva v srž, pa nanj vsebinsko sploh ne reagira, češ da to ni (več) karate. Ta arogantna reakcija dokazuje med drugim odtujenost Karate zveze Slovenije od njenega osnovnega poslanstva enakopravnega združevanja vseh zvrsti karateja in ponovnega poskusa uvedbe monopolizacije v tem športu, kakršna dobro poznamo iz časov pred ustanovitvijo ZKOS 1976. Med drugim tudi ta pojav kaže na nujnost stile presegajočega, športno-znanstvenega pristopa k karateju.

(6) Čeprav imamo v Sloveniji nekaj resnično kvalitetnih, ne-tradicionalnih trenerjev, smo od njih do sedaj zaman pričakovali odprtost za inovativne pristope, kaj šele pobude za raziskovalno delo na področju karateja.(Glej tudi pripombo 5 zg.)

(6a) Prim. razliko med didaktiko in metodiko pri Silvo Kristan, “Prispevek k terminologiji didaktike športne vzgoje” v reviji šPORT, št. 3, 1994, str. 25. – V končni fazi gre modernistom za preveritev celotne vzgojno-izobraževalne vsebine karate športa in  ogovore na vprašanja KAJ, KOLIKO, ZAKAJ in KAKO. Za to bi morala imeti interes tudi državna športna politika, ki dandanes nima zadosti objektivnih meril za podporo karate športu. Trend zadnjih let skoraj povsod po Evropi ­npr. je finančna podpora vključevanju kar se da mladih letnikov v šport. To se odraža tudi v karateju, čeprav mnogi psihologi in vzgojitelji pred tem argumentirano svarijo. Tudi s stališča karate športa samega je tak korak zelo vprašljiv, saj nobena šola nima izdelanih posebnega didaktičnega modela za delo z otroki, ki ponavadi tudi trenirajo kar skupaj z odraslimi, niti nimamo za to posebej usposobljenih kadrov. Posledično je osip ­po izkustvenih ocenah – ogromen. Kdor pa enkrat karate zapusti, je za ta šport praktično izgubljen.

(7) Dosledni modernisti menijo celo, da so posamezni vrhunski tekmovalci uspešni KLJUB svoji tradicionalni šoli, iz katere izhajajo, in ne vsled nje. Prim. tu zelo samokritični sestavek mojstra enega od tradicionalnih stilov Jana Safra (shotokan, 2. dan), “Zasnova nove karate metodike”, v reviji HOCHSCHULSPORT, izd. Splošna nemška univerzitetna športna zveza, Darmstadt, št. 2, 1985.

(8) Iz tega razloga je napr. še ne tako daleč nazaj v Zvezni republiki Nemčiji prišlo do razdora med tradicionalci v osebi zdaj že nekdanjega zveznega trenerja Japonca Ochija, in sodobno, v športni uspeh usmerjenimi člani državne reprezentance. Ochi – eden od stebrov tradicionalnega karateja v Evropi – jim namreč ni dovoljeval treninga po lastnih izkušnjah, to je izven tradicionalne sheme. Očitali so mu, da o sodobni karate športni borbi nima pojma, saj jih sili trenirati na način, ki izvira še iz predšportnih časov karateja.

(9) To med drugim opisuje tudi Peter Lewis v svoji knjigi THE WAY OF MARTIAL ARTS, Exeter books , New York, 1986, poglavje “The Modern Eclectic Systems of Martial Arts”. Prav takih primerov imamo v Sloveniji kar nekaj, čeprav si običajno ne nadevajo nekih novih imen oz. še vedno delujejo pod tradicionalnimi nazivi.

(10) Prim. tudi Rudi Jakhel, “Karate kot šport: problemi, možnosti in potenciali športnosti v karateju”, v reviji TELESNA KULTURA, Ljubljana, št. 3, 1979. – Sicer tu zavestno zanemarjam tekmovanje v katah. Kate so namreč oblika preizkusa karateja, v katerih je vse do potankosti predpisano, kot nekoč obvezni liki v umetnostnem drsanju. Kate uveljavljajo tradicionalna navodila v najčistejši obliki, saj tu kakršnihkoli sprememb po definiciji ne sme biti. Tradicionalizem v karateju bo preživel tako dolgo, dokler tudi tekmovanje v katah ne bo doživelo reform v smeri favoriziranja prostih sestavov, kot se je to zgodilo npr. v umetnostnem drsanju.

(11) Kako pomembno je reglementiranje oz. urejevanje s pravili kot okvir za gojenje nekega športa glej pri Helmut Diegel, “Wie die Vielfalt des Sports zusammenhaengt”, v H. Digel (izd.), LEHREN IM SPORT: EIN HANDBUCH FUER SPORTSTUDIERENDE UND UEBUNGSLEITER, Rowohlt, Reinbek bei Hamburg, 1983.

(12) V USA je v zadnjih desetih do petnajstih letih psihotrening postal nepogrešljivi sestavni del treninga vseh vrhunskih športnikov. V Evropi pa v zadnjem času zaznavamo pravi boom literature na to temo. Kaže, da smo v tem oziru močneje v zaostanku z razvitim svetom, kot si to predstavljamo.

(13) Zadostovalo bi že, če bi se malo poglobili v obstoječe kataloge mentalnih vaj za različne namene. Glej napr. Roland Seiler, Andreas Stock, HANDBUCH PSYCHOTRAINING IM SPORT, Rowohlt, Reinbek bei Hamburg, 1994.

(14) Večina sicer redkih kvantitativnih raziskav na temo karate bi, žal, potrebovala še nekoga, ki bi rezultate prevedel v jasna in trenerjem (od katerih nima vsakdo fakultete za šport) razumljiva metodična navodila. Glej kot primer Muharem Zulić, MODELIRANJE TRENAŽNOG PROCESA U VRHUNSKOM KARATE SPORTU, Naučna knjiga, Beograd, 1987.

(15) Evforično navdušenje nad zmogljivostjo računalnikov pogojuje tudi trenutno prevladujoče mnenje, da je znanost tisto in zgolj tisto, kar se da numerično izraziti. Se pa v svetu že nekaj časa ponovno kažejo znaki postopnega vračanja potrebe po kvalitativnih pristopih.

_________________________________________________

Oktober, 1995